Aljoša Stojič
Čas menjavanja avtomobilskih pnevmatik, ki mu zadnjo marčevsko nedeljo sledi premikanje kazalcev na uri, me spomni, kako se nekoč nismo obremenjevali ne z gumami ne s časom.
Moja prva je bila diana od očeta, oranžna. V njo se je stlačilo okoli devet dijakov, sploh ko je šlo za proslavljanje olimpijske kolajne Jureta Franka - šus skozi Glavni trg z odprto streho in s plapolajočo zastavo. Ah, kdo bi takrat razmišljal o gumah (s kondomi vred) in prestavljanju kazalcev (sicer v veljavi od 1983). Mladi v osemdesetih smo bili premaknjeni v glavi - dovolj nori za številne nenavadne eksperimente in dovolj pametni, kadar smo hranili šolski sistem.
Moj drugi je bil fičo, beli, za 1300 mark. Ker barantalo, kupovalo in računalo se je samo z nemškimi markami - najhitreje s tistimi z dravske tržnice. Fičko dve leti ni srečal avtomehanika; tehnični pregled je sicer obstajal, ampak samo na papirju, ki ga je lahko overil že kakšen veliki špricar - ali dva. V slogu takratnega reka "yugo nije za dugo" sem se fička rešil pod dveh letih drsenja - zavore so totalno odpovedale, meni pa se ni dalo po nove.
Raje sem si s kreditom privoščil avto življenja, kot so ga oglaševali. Črna petka je bila, za 16 tisoč mark, ki so jo po štirih letih (1996.) prenehali proizvajati. "Jebeš avto življenja, če tako hitro umre," sem bil jezen in vanj nisem vložil nič - dokler je šlo, je šlo.
Petko je nasledil rdeči renault megan, ki se ga spomnim po treh stvareh: da mu je zadnja leva luč vseskozi crkovala ("To se redno dogaja pri tem modelu," me je tolažil mojster.); da so ukradli pragove na podvozju (kar sem opazil, ko mi v dežju pod nobenim pogojem ni hotel vžgati in smo se doma norčevali, da imamo avto za sončno vreme - za izlete); da mu je, ko ga je vozila žena, sprednja desna guma razpadla na prafaktorje - strohnela do amena. Toliko o tem, kako smo menjavali gume.
Danes je zgodba drugačna, vulkanizerji si manejo roke. Ampak od mene 15. marca ne dobijo nič. Sem eksperimentiral in zimo na cesti preživel z letnimi pnevmatikami. Jasno, da so se tradicionalne blage zime ravno letos sprevrgle v ledeni minus in občasni prometni kaos. Zato je mojo sivo vitaro nekajkrat zamenjal avtobus, včasih tudi ženin avto, vzorno opremljen za zimske pogoje - seveda je obtičal v tem zadnjem mokrem snegu.
Do 15. novembra bodi z moje strani dovolj o zimskih pnevmatikah.
