(REPORTAŽA) V mestu greha grešiti ni ravno poceni

Na mednarodnem letališču Harry Reid, ki se je do leta 2021 imenovalo McCarran, bi lahko pristali podnevi. A nočni pristanek v oazi sredi puščave - v neonskem mestu, mestu greha ali ameriškem Disneylandu za odrasle, pa smo našteli zgolj nekaj imen za Las Vegas - je bistveno bolj spektakularen. Jasno se vidi osrednja ulica Strip, laser, ki iz Luxorja, hotela v obliki piramide, strelja v nebo, po novem tudi ogromna futuristična koncertna in zabavna dvorana Sphere, katere zunanji LED-zaslon pokriva celotno polkroglo stavbo. Lučke so bistvo Vegasa in tudi življenje v ameriški prestolnici iger na srečo se resnično prične, ko se spusti noč.

Noč je dan

Strip je ponoči bistveno bolj zanimiv, več je obiskovalcev, tamkajšnje trgovine in lokali so ustrezno prilagodili svoj delovni čas, casinoji, ki jih najdemo na vsakem vogalu, so tako ali tako odprti 24 ur na dan. Za premikanje po mestu človek potrebuje avto, čeprav domačini radi sedejo na javni prevoz in so nočni avtobusi precej polni. Enako kot mi so prebivalci prepoznali, da moraš k vse višjemu strošku goriva prišteti še parkiranje, ki je bilo nekoč večinoma zastonj. Ko smo Las Vegas obiskali pred desetimi leti, si lahko avto pustil brezplačno na vsakem parkirišču, danes pa imaš možnost brezplačnega parkiranja zgolj zahvaljujoč insajderskim informacijam. Ali pa preprosto odpreš denarnico in nekaj dolarjev, ki si jih nameraval porabiti za igre na srečo, nameniš izbrani garažni hiši.

Nikar si ne delajte utvar, da boste mesto spoznavali peš. Že če želite prehoditi samo slabih sedem kilometrov dolgi Strip - ob katerem so vsi pomembnejši hoteli Bellagio, Caesars Palace, Venetian, MGM Grand -, boste pošteno obrabili podplate. Od letališča do naše izbrane nastanitve je bila sicer zgolj tri kilometre dolga pot, a tudi sredi noči, ko je hladneje in bi po letenju prijal sprehod, smo se odločili za Uber. Ni poceni, je pa enostavno, saj lahko uporabimo isto aplikacijo kot v Sloveniji. Toda pozor! V ZDA deluje sistem ponudbe in povpraševanja. Prvi izračun za omenjeno pot je pokazal, da nas bo vožnja stala več kot 40 dolarjev, šele po slabe pol ure čakanja, ko se je gneča zmanjšala, je cena padla na 15 zelencev.

Ne brez gotovine

Kreditne kartice so super, a brez gotovine se vseeno ne odpravite od doma. Naša tipična motelska nastanitev denimo ni omogočala plačila s kreditno kartico, zato smo iz denarnice potegnili "keš". Dvesto šestdeset dolarjev in še dodatnih sto za kavcijo je romalo prek pulta, preden nas je receptorka nastanila. Bil je petek okoli ponoči in ogromno parkirišče pred našo sobo je bilo polno avtomobilov, večinoma terencev in športnih vozil. Vrata večine preostalih sob v pritličju so bila odprta, med avti se je družila zabave željna mladina, veliko jih je bilo temnopoltih in hispano-ameriškega porekla, tudi precej pomanjkljivo oblečenih deklet in mlajših fantov s tipično spuščenimi prevelikimi hlačami, prek katerih so štrlele spodnjice. Kot v filmih.

Hotelski zajtrk v ZDA ni praksa, v Vegasu še toliko manj, saj marsikdo, ki je pred tem ponočeval, zajtrk enostavno prespi. Drugi pa se veliko raje odpravijo v katero od neštetih zajtrkovalnic, ki zadovoljijo vse okuse. Tudi sicer je hitra hrana zastopana na vsakem vogalu. A cene niso prav nič prijazne denarnici. Še posebej, če se odločite jesti na ali v bližini Stripa. Običajni hotdog stane dvanajst dolarjev (dobrih deset evrov), trikotnik pice osem do deset dolarjev. Pa daleč od tega, da bi se od omenjenega najedli. Kot zelo dobra alternativa se je izkazala topla hrana iz supermarketa Whole Foods, predvsem juha je dobra - poceni in okusna.

Seveda lahko poskusite srečo, če ste prej morda bili uspešni na ruleti ali blackjacku in zaidete v Hell's Kitchen. Restavracija je nasproti vhoda v hotel in casino Caesars Palace, kjer so snemali uspešnico Hangover. Tudi pri nas smo lahko spremljali kuharski resničnostni šov Gordona Ramsayja - in notranjost restavracije na Stripu, pred katero gori peklenski dekorativni ogenj, je kopija studia iz oddaje. Brez rezervacije je sicer dobiti prosto mizo kot šestica pri loteriji, za trihodni ali degustacijski meni pa boste po osebi odšteli okoli 150 dolarjev. Cene na cenikih so zmeraj bistveno nižje od zneska, ki ga moramo na koncu plačati - ne vsebujejo namreč davka in napitnin. V Vegasu je sicer ogromno restavracij svetovno znanih chefov, Michelinovih kuharskih mojstrov, "foodie" kultura pa postaja vse močnejša. Poleg kulinaričnega raziskovanja večina turistov obisk Las Vegasa izkoristi udi za nakupovanje - in tako so outlet trgovine čez dan polne, parkirišča pred njimi pa, kako bi bilo drugače, prostrana in brezplačna. In ker ves dan preprosto človek ne more zapravljati denarja, saj ga slej ko prej zmanjka, je zgodnje popoldne idealen čas, da prek spleta poiščete šove ali koncerte, ki bi se jih želeli udeležiti. V Sphere je trenutno redno na sporedu muzikal The Wizard of Oz (Čarovnik iz Oza), a najcenejše karte so krepko presegale sto dolarjev, prej dvesto. Če bi se želeli udeležiti septembrskega koncerta The Eagels in ste dogajanje na odru pripravljeni spremljati iz zadnje vrste, boste za eno vstopnico odšteli okoli 600 evrov. V MGM Grandu je za predstavo Cirque du Soleil KÀ treba odšteti "zgolj" 70 dolarjev, po 25 letih nastopanja v tem hotelu je 30. aprila svojo kariero zaključil svetovno znani iluzionist David Copperfield. Mi smo si njegov izjemen šov še uspeli ogledati in tako nevedoč ujeli enega zadnjih terminov.

Možnost za brezplačno hrano splavala po vodi

Stripu dela močno konkurenco Fremont Street Experience. Ulica, polna zabave, glasbe in plesa, je zabavišče v zabavišču, mesto za zabavo v mestu zabave. Če želite doživeti čar Vegasa, jo morate nujno obiskati in se sprehoditi pod 450 metrov dolgo zaobljeno streho sicer dobrih 500 metrov dolge ulice. Nad vašimi glavami bodo LCD-paneli nenehno spreminjali motive, po Zipline se bodo spuščali najbolj drzni, tisti z nekoliko manj poguma pa se bodo zgolj fotografirali v objemu kakšne pomanjkljivo oblečene performerke ali striptizete. Ulični umetniki imajo sicer na ulici točno določena mesta, kjer lahko ustvarjajo, vsekakor pa dajejo Fremont Streetu poseben čar.

Na jugu zabaviščne ulice pa bo marsikaterega obiskovalca ustavila tehtnica pred Heart Attack Grillom. Restavracija velja za eno najbolj nenavadnih in kontroverznih v ZDA, mnogi trdijo, da je sama po sebi turistična atrakcija. Leta 2005 jo je ustanovil Jon Basso, ameriški podjetnik, ki je, preden se je podal v gastronomijo, upravljal več fitnes centrov. Ironično je pred več kot dvema desetletjema odprl restavracijo, ki je provokacija proti zdravemu načinu življenja. Toda zakaj ima pred vhodom tehtnico. Da se lahko vsak gost pred vstopom stehta. Vsi tisti, ki tehtajo več kot 350 funtov oziroma 159 kilogramov, lahko namreč jedo zastonj. Restavracija vabi z neomejenim številom enojnih hamburgerjev, ki pa jih morajo pojesti v restavraciji.

Da hrana ni ne vem kako dobra, komentirajo jedci prek spleta, sami ponudbe žal nismo mogli poskusiti, saj so restavracijo nekaj minut pred našim prihodom zaprli. Lahko pa sem stopil na tehtnico, ki mi je pokazala 347 funtov, torej 157 kg. Dva premalo ali petdeset preveč. Odvisno, koga vprašate.