Geopolitična dinamika sveta se vseskozi spreminja in vse kaže, da se tudi trenutni globalni hegemon počasi umika s pozicije svetovne nadvlade. Podobno se je v 60. letih prejšnjega stoletja dogajalo Britanskemu imperiju, nekako simptomatsko pa je spoznanje, da konec imperijev zaznamujejo posamezniki, ki poskrbijo za zadnje dejanje v življenju nekdaj veličastnih družbenih struktur. Večina zgodovinarjev se strinja, da je večstoletno imperialno moč Velike Britanije dokončno pokopal njihov tedanji predsednik vlade, Anthony Eden, z izgubljeno vojno proti Egiptu. V podobni vlogi nekakšnega grobarja ZDA lahko danes prepoznamo Donalda Trumpa, ki z obupnimi, infantilno nepremišljenimi in skrajno egoističnimi potezami končuje skoraj stoletno obdobje ameriške gospodarske in vojaško-politične svetovne dominacije.
Propad britanske moči
Vlogo globalnega hegemona so začele ZDA prevzemati ob vstopu v drugo svetovno vojno, ki je bila hkrati prelomna tudi za Veliko Britanijo. Neposredno po koncu svetovne morije je namreč morala dotedanja vodilna svetovna sila priznati, da izgublja svojo ključno kolonijo. Leta 1947 je namreč prvi predsednik indijske vlade Jawaharial Nehru – po dvestoletnih prizadevanjih za osamosvojitev – razglasil neodvisnost, imperialistični ugled Velike Britanije pa je v slabem desetletju dokončno izzvenel s Sueško operacijo. Samosvojo potezo Anthonyja Edna, takratnega predsednika britanske vlade, sicer odličnega diplomata in dolgoletnega varovanca Winstona Churchila, je zgodovinar Corelli Barnett v knjigi Propad britanske moči označil kot "zadnji poskus britanske vlade, da bi storila staro imperialno stvar v obrambo daljnih interesov", sicer pa za popolno norost.
Na kratko, britanski ponos je bil močno prizadet ob nacionalizaciji Sueškega prekopa, ki jo je leta 1956 izpeljal egiptovski predsednik Gamal Abdel Nasser, zato je Eden – s Francijo in Izraelom – na hitro skoval tristransko zaroto proti Egiptu. Prikrito in neusklajeno z drugimi političnimi akterji je nad Nasserja preko Sinajske planote najprej poslal Izraelce in se – z zavezo o vojaški podpori – v konflikt zapletel tudi sam. Izkazalo se je, da je bila celotna operacija, s katero so želeli Britanci in Francozi obdržati primat nad Sueškim prekopom, usodna za imperialni status Velike Britanije. V strahu pred širšo eskalacijo konflikta (skorajda sočasno je namreč Sovjetska zveza intervenirala na Madžarskem) je namreč administracija takratnega ameriškega predsednika Eisenhowerja Britance in Francoze prisilila k umiku, kot nesojeni grobar britanskega imperija pa je Eden leta 1957 odstopil z mesta predsednika vlade. Po prihodu Harolda Macmillana, ki je marca istega leta postal predsednik vlade, so se bilateralni odnosi med ZDA in Veliko Britanijo sicer izboljšali, vendar je Sueški konflikt botroval koncu večstoletne britanske imperialne vladavine.
Podatki o padcu gospodarske dominacije ZDA že nekaj časa opozarjajo, da se tudi ameriška federacija počasi poslavlja od statusa globalne prve sile sveta, proces pa je – kljub diametralno drugačnim napovedim – izjemno pospešila administracija predsednika Donalda Trumpa.
Zaton na več ravneh
Krivulja dominantnosti federacije ameriških držav je že v prvem Trumpovem mandatu zavila strmo navzdol, drugi mandat pa kaže, da se velesili konec približuje hitreje, kot je bilo pričakovati. Američani očitno ne znajo ustaviti razgradnje demokracije, saj polovica populacije le zgroženo spremlja izginevanje atributov, za katere so se – z zavzemanjem za svobodo, enakost in pravice posameznika – stoletja borili ustanovitelji federacije. S politiko ekonomskih groženj in izstopanja iz pomembnih mednarodnih organizacij Trump pospešeno uničuje verodostojnost ZDA in jo vodi v smeri vedno večje izoliranosti, z uveljavljanjem egoističnih geopolitičnih ciljev pa slabi status federacije tudi posredno. Njegove senzacionalistično obarvane poteze v Venezueli in Grenlandiji gredo namreč izrazito na roko največjih tekmecev, posebej Kitajske, nesojeni nobelovec pa z grožnjo Grenlandiji ogroža tudi zavezništva v organizaciji Nato. Pri tem si zagotovo najbolj mane roke Putin, ki se bo tako morda zelo elegantno rešil nevarnosti severnoatlantskega vojaškega združenja.
S politiko razdvajanja Trump hkrati ogroža tudi razmere znotraj ZDA, kaotično stanje pa podpira s paramilitantnimi skupinami agentov Zveznega urada za priseljevanje in nadzor carin (ICE), ki jih financira z dolarji, privarčevanimi ob nerazumljivih odpuščanjih množice zveznih uradnikov in kazenskih omejitvah sredstev za "svojeglave" univerze in številne raziskovalne projekte. S svojo "anti-science" politiko Trump ameriškim raziskovalcem učinkovito jemlje nekdaj nedvoumen globalni primat, središče globalnega raziskovanja pa se je že prestavilo v Vzhodno Azijo. Pričakujemo lahko, da se bo po radikalnih omejitvah raziskovalnega financiranja v 2025 razkorak le še povečeval, zaradi gospodarske nesigurnosti pa so resno ogrožene tudi inovacije, ki so praviloma zelo odvisne od tveganih finančnih vlaganj.
Od moči popačen pogled na svet
Scenarij razpada ameriškega hegemona je seveda drugačen, kot ga je v šestdesetih letih doživljal britanski imperij, vendar so nekateri vzorci podobni. Precej očitno je, da pozicija moči mnogim politikom popači pogled na svet, ko pa se ta poveže še s infantilno-narcistično psihološko strukturo, je posledice težko napovedati. Če se ozremo na Sueški konflikt, lahko tudi pri Edenovi reakciji na Nasserjevo nacionalizacijo pomembnega geostrateškega prekopa zaznamo reakcijo, ki je od izkušenega politika ne bi pričakovali. Nasser je zagotovo resno prizadel britanski ponos, infantilna reakcija britanskega ministrskega predsednika pa spominja na številne Trumpove izpade, ki so morda kulminirali v pojasnilu, da mu Grenlandija pač pripada zato, ker mu niso podelili Nobelove nagrade za mir. Primerjava umiranja velesil bi gotovo zahtevala resnejšo analizo, že enostaven pogled na trenutno dogajanje pa kaže, da se zgodovina ponavlja, čeprav so lahko posledice aktivnosti današnjega predsednika za svet usodnejše. Še veliko bolj nas mora skrbeti dejstvo, da je Donald Trump le simptom skritega nezadovoljstva kritičnega dela ameriške populacije, ki je postala žrtev neoliberalnega naraščanja ekonomsko-socialnih razlik. Hkrati ne gre le za defekt enega človeka, ampak za politiko celotne predsedniške administracije, ki je Američani očitno ne zmorejo ustaviti, kljub številnim državnim mehanizmom za zaščito demokracije.
Iran kot Trumpov konec?
Aktualno dogajanje izrisuje še dodatne vzporednice z Ednovo pustolovščino v 60. letih prejšnjega stoletja. Tudi samooklicani ameriški mirovnik se je s svojimi raketami usmeril proti bližnjemu vzhodu, napada ameriški kongres ni odobril, o svoji nameri pa Trump ni obvestil niti zaveznikov v združenju Nato. Podobno kot Eden se je s svojimi raketami na preostali temelj bližnjevzhodne "osi zla" spravil skupaj z Izraelom, vse bolj jasno pa postaja, da želene spremembe iranskega režima ne bo dosegel brez kopenske akcije. Potem ko so si Američani polomili zobe tako v Vietnamu kot v Afganistanu, pa tudi v Iraku, lahko podoben scenarij pričakujemo tudi v Iranu. Precej verjetno je, da bodo že prve ameriške žrtve kopenskih spopadov prinesle konec Trumpovi administraciji, notranje dogajanje ob odhodu infantilno maščevalnega predsednika pa je težko napovedati. ZDA so zagotovo v zelo nezavidljivem položaju, preostali svet pa bi se moral začeti spraševati, kje poteka resnična "os zla".
