(POGLED) Kako pretirano samozavestni politiki ustvarjajo postranske žrtve in nenamerne zmagovalce

Pretirana samozavest, iluzija nadzora in sistematično podcenjevanje negativnih scenarijev so kognitivne pristranosti, ki so v zgodovini verjetno pobile več ljudi kot klinične motnje psihopatov na oblasti. Večina velikih tragedij se ni začela z norostjo, temveč z napačno presojo.

Samozavest je v politiki cenjena lastnost. Voditelji morajo delovati odločno, govoriti v trdilnih stavkih in vzbujati vtis, da vedo, kam peljejo ladjo. Volivci ne marajo dvomov, trgi ne marajo omahovanja, zavezniki ne marajo negotovosti. Težava nastane, ko voditelji začnejo verjeti lastni predstavi. Ko moč zabriše razliko med projekcijo in realnostjo. Ko politična retorika postane osebna resničnost in ko javna samozavest postopoma preraste v prepričanje o lastni nezmotljivosti.

Iluzija nadzora

Vladimir Putin je verjel, da bo lahko v nekaj dneh, morda tednih, vkorakal v Kijev, tako kot se je 10. avgusta 2019 s svojo motoristično skupino Nočni volkovi zapeljal na Krim, pet let po tem, ko so ga leta 2014 zasedle ruske sile brez oznak, ki so jih mediji poimenovali "mali zeleni možje". Predstavljal si je hitro operacijo, omejen odpor, razdeljen Zahod. Namesto tega je dobil vojno izčrpavanja, ki je medtem vstopila v peto leto. Putin je v njej pobil ali pohabil več kot milijon svojih državljanov. Ukrajinskih vojaških žrtev je več kot pol milijona, skoraj štiri milijone civilistov je notranje razseljenih, več kot šest milijonov beguncev pa je državo zapustilo. To je deset milijonov postranskih žrtev napačne odločitve. Ki jo je Putin sprejel 24. februarja 2022.

V času tega pisanja sta Benjamin Netanjahu in Donald Trump napadla Teheran. Ko sta 28. februarja 2026 ubila večji del iranskega državnega, verskega in vojaškega vrha z ajatolo Alijem Hamenejem na čelu, sta delovala samozavestno. Prepričana, da nadzorujeta situacijo. Da je mogoče operacijo omejiti, eskalacijo zadržati, posledice predvideti. Morda ju je zavedla izkušnja iz junija 2025, ko so ZDA z bombniki B-2 Spirit napadle iranske jedrske objekte, odziv Teherana pa je ostal zadržan. Toda geopolitika ni laboratorij, kjer se poskusi ponavljajo pod enakimi pogoji. Tokrat je drugače. Povodenj se je razlila na sosednje zalivske države, prizadela promet tankerjev skozi Hormuški preliv in zatresla borze po svetu. Negotovost je čez noč postala globalna. Tudi če bi se vojna končala danes, pa nič ne kaže, da se bo, bodo njene posledice dolgoročne in daljnosežne. Znašli smo se v vrtincu, ki lahko potegne vase veliko več, kot sta si načrtovalca predstavljala. Iran je napadel tudi letališči britanskega letalstva na Cipru in s tem prizadel državo članico Evropske unije (Ciper) ter državo članico Nata (Veliko Britanijo). Eskalacija ima lastno logiko: ko jo enkrat sprožiš, ne sprašuje več po začetnih namenih. Vsaka vojna spremeni začetne pogoje igre.

Iran je sicer država, v kateri nisem hotel predavati

Moram omeniti, da je Iran edina država, v kateri nisem želel predavati, čeprav so me vabili. Pa sem v petintridesetih letih nastopal na fakultetah in konferencah v več kot štiridesetih državah. Rad potujem in navadil sem se na razlike, na kompromise in na to, da politika marsikje ne deluje tako, kot bi si želeli. Iran je bil zame izjema.

Kot človeku, možu in očetu hčerke se mi njihov odnos do žensk preprosto upira. Vladarji zalivskih držav se vsaj trudijo priti vštric s časom. Iranski verski voditelji pa ne. Preden sem resno razmišljal, da bi sprejel vabilo, se je iz Irana vrnila nizozemska kolegica, profesorica na amsterdamski univerzi. Pripovedovala je o odličnih študentkah, živahnih razpravah in izjemno gostoljubnih kolegih; hkrati o stalni napetosti, o pravilih, ki jih kot ženska nikoli ne moreš zares odložiti, ker te spremljajo na vsakem koraku.

Takrat sem se odločil, da ne grem. Čeprav občudujem perzijsko kulturo in mi je žal, da dežele še nisem videl. Iran sem spoznaval posredno, skozi ljudi. Prijateljeval sem s kolegico, katere družina je pobegnila pred Homeinijem in njegovimi mulami. Spoznal sem jo, ko je predavala na Škotskem; pozneje se je preselila v Kanado, potem pa jo je prehitro ustavila bolezen. Nikoli se ni vrnila v domovino.

Groza v Disneylandu za odrasle

Na ameriško-izraelsko bombardiranje je Iran odgovoril z raketiranjem zalivskih držav: Bahrajna, Katarja, Kuvajta in Združenih arabskih emiratov. Pa tudi Izraela, Jordanije in Cipra. Že več dni poka in za zdaj nič ne kaže, da bi se kmalu ustavilo.

V zadnjih dveh letih sem obiskal Doho, Dubaj in Rijad. Prvi dve mesti sta me najbolj spominjali na Disneyland za odrasle. Popolnoma nadzorovano, umetno okolje, ki ustvarja občutek varnosti in brezčasnosti. Vse deluje, vse je čisto, vse se sveti. Bogastvo je vidno, skoraj demonstrativno. Pod to površino pa množica priseljencev in nevidnih delavcev, ki skrbijo, da zabavišče deluje dan in noč. Globalizacija v svoji najbolj gladki, luksuzni različici. Te zabave je zdaj, vsaj začasno, konec. Česar mi je iskreno žal.

Spominjam se gostovanja na univerzi v Dubaju, kjer predavajo profesorji z vseh celin in kjer sedijo v predavalnicah študenti iz Evrope, Azije, Afrike in Amerike. Svet v malem. Razen na enem programu: varnostne študije. Ta je bil namenjen izključno domačinom. Čeprav so se pri predmetih opirali na izraelske in ruske izkušnje, je bil program strateško zaprt. In bil je eden najhitreje rastočih na univerzi. Po začetku tega leta bo verjetno še bolj.

Morda je prav to največja ironija. Zalivske metropole so zrasle na obljubi stabilnosti v nestabilni regiji. Na ideji, da je mogoče varnost kupiti, tveganje zavarovati in politiko nadzorovati z dovolj denarja, tehnologije in nadzora. Da lahko s pametnimi investicijami, suverenimi skladi in globalnimi partnerstvi ustvariš otok racionalnosti sredi zgodovinskih konfliktov. Toda tudi najbolj nadzorovano okolje ostaja del širšega sistema. Tudi najbolj sterilna arhitektura ne more izključiti geopolitike. Iluzija nadzora deluje, dokler deluje. Potem pa nenadoma ne več.

Disneyland za odrasle je temeljil na prepričanju, da se lahko odmakneš od kaosa, če si dovolj bogat in dovolj strateško pomemben. Da si prevelik, da bi te kdo ogrozil. Da si most, ne tarča. A mostovi so v vojnah pogosto prve žrtve. Spomnimo se tistega v Mostarju. Prav zato so te rakete tako simbolične. Ne ciljajo le na vojaške objekte ali infrastrukturo. Ciljajo na idejo, da je mogoče globalizacijo ločiti od konflikta. Da lahko kapital teče mimo zgodovine.

Zgodovina redko trpi izgubo brez porazdelitve dobička

Kaj imata skupnega vojni v Ukrajini in Iranu z državama, ki nista neposredno vpleteni? Indija in Kitajska sedita na ograji in opazujeta, kdo se tepe. Medtem ko drugi plačujejo s krvjo, oni kupujejo cenejšo energijo. Že od začetka vojne v Ukrajini sta zaradi sankcij in ruskega odrezanja od Zahoda dobivali nafto in plin po bistveno nižjih cenah. Zdaj se zdi, da bi se podoben vzorec lahko ponovil tudi pri Iranu. Kar se bo za večino sveta podražilo, se bo za nekatere pocenilo. Iran jima svojo nafto že ponuja po znižanih cenah. Tam, kjer nekdo izgublja, nekdo drug pridobiva.

Smo sredi globalnega prerazporejanja moči. Največ pridobivajo tisti, ki stojijo ob strani, spremljajo dogajanje in se ne pustijo potegniti v neposredni spopad. Tisti, ki razumejo, da je včasih potrpežljivost najboljša strategija. Pretirana samozavest politikov ustvarja postranske žrtve. Zgodovina pa, kot kaže, vedno ustvari tudi nenamerne zmagovalce.

* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.

** Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.