(OLIMPIJSKI SPOMINI) Jure Franko: Zbadali so me, Primorec, pojdi plavat

Pred skoraj polno dvorano novogoriškega Xcentra, v kateri se je poleg študentov nabralo tudi precej vrstnikov Jureta Franka, ki so njegove mojstrovine nekoč spremljali v televizijskih prenosih, je pogovor vodil asistent dr. Milan Mrđenović, zgodovinski okvir olimpijskim igram - in še posebej zimskim - pa je postavil profesor dr. Tomaž Pavlin. Z nepozabnimi osebnimi doživetji z olimpijskih iger v Sarajevu je prispevka obeh strokovnjakov Fakultete za humanistiko dopolnil solkanski srebrni olimpijec Jure Franko (fakulteta sicer v okviru dodiplomskega študija kulturne zgodovine ponuja tudi predmet zgodovina olimpizma.)

Tomaž Pavlin je pojasnil okoliščine za razmeroma pozno rojstvo zimskih olimpijskih iger. Zimski športi so prišli v olimpijsko družino šele leta 1924, Slovenci pa smo na zimskih igrah neprekinjeno prisotni od začetka do današnjih dni. Med zimskimi športi so bili v alpski, srednji in zahodni Evropi sprva dobro organizirani le tisti na ledu. Tekmovanja v smučarskih skokih in tekih so na začetku 20. stoletja na resni organizirani ravni potekala le v Skandinaviji v sklopu nordijskih iger, ki pa so bile odprte tudi za tekmovalce od drugod. Tako so iz Skandinavije v srednjo Evropo proti koncu 19. stoletja že začele prihajati smuči.

Slovenci smo bili pri prenosu skandinavskega znanja v srednjo Evropo, tudi po zaslugi učitelja na Predmeji, Edmunda Čibeja, med prvimi. V prvih desetletjih 20. stoletja se je znanje o izdelavi smuči, prilagojenih za alpske razmere daljših in strmejših spustov - skupaj s pripadajočo drugačno smučarsko tehniko od skandinavske - toliko razširilo, da je ob vse pomembnejši vlogi smučarskega turizma alpsko smučanje našlo svojo pot tudi na olimpijske igre. A šele od leta 1936, saj se je moralo alpsko smučanje po olimpijskih pravilih najprej organizirati v mednarodni smučarski zvezi, danes imenovani FIS. Ta je bila ustanovljena leta 1924.

Trening v Zadnjici za olimpijsko srebro

Jure Franko je nazorno orisal, v kako skromnih razmerah in brez visoko letečih ciljev je začel svojo olimpijsko pot: "Oče, ki je bil reprezentant v smučarskih skokih, je ljubezen do snežnih športov prinesel v družino, a je bil na začetku cilj le, da smo bili otroci čim več na snegu. Ko je na Trnovski planoti zapadel prvi sneg, smo ga po potrebi navažali, da smo dobili prvih nekaj deset metrov proge. Tako smo začeli kar nekaj sezon - tudi po tem, ko smo že tekmovalno smučali. Če je bilo snega malo in proga kratka, smo vadili le start in nekaj zavojev. Po tem smo si, preden so smučišče na Lokvah uradno odprli, pomagali s prenosnimi Tomosovimi vlečnicami. Progo smo si seveda urejali peš. Potem je naš napredek terjal resnejši trening in smo odhajali na še dovolj priročno Soriško planino na meji med Gorenjsko in Primorsko, ki so jo imeli takrat odlični tekmovalci iz Škofje Loke in Železnikov za svoje dvorišče. Tja je takrat naša zagnana ekipa SK Gorica prihajala tako dobro pripravljena, da smo Gorenjce v glavnem prehitevali in so nekateri preverjali, če ure merijo prav. Odlično pripravljeni smo bili zato, ker smo že takrat z veliko iznajdljivosti doma trenirali na smučeh skoraj vse leto. Moj oče je znal urediti poligone na poletnih snežiščih v dolinah nad Trento, na primer v Zadnjici. Taborili smo pod snežnim plazom, kjer smo trenirali, pri dostavi vsega potrebnega pa so nam pomagali oskrbniki koč, ki so tovorili blago za okoliške planinske postojanke. Primorci smo takrat, pa tudi kasneje, dokazali, da ozka baza smučarjev, pomanjkanje snega v domačem okolju in skromne razmere niso nepremostljive ovire na poti do vrhunskega rezultata, če je v skupnosti, ki se s smučanjem ukvarja, prava predanost. To potrjuje moja pot, kasneje pa je to dokazala hrvaška družina Kostelić. V podobno skromnih razmerah za svoj čas, kot so bile moje, sta se v vrhunska tekmovalca razvila Janica in Ivica Kostelić. Ključni so delo, učenje, predanost in tudi šolsko izobraževanje. V smučanju je veliko poškodb in hitro se lahko zgodi, da moraš kariero končati predčasno in se spopasti z drugimi izzivi."

Negovanje zimskega športa na Primorskem je izjemna šola za življenje. Franko je kot prvi Primorec v slovenski alpski reprezentanci doživel kar nekaj neprijetnosti: "Na začetku nisem bil dobrodošel. Zbadali so me, češ, Primorec, pojdi plavat. Moj odgovor so bili rezultati. Tem ni mogel nihče oporekati. To natančno dokazovanje je lepota športa. Ne nazadnje si nihče ni mislil, da bo prvo jugoslovansko in slovensko odličje z olimpijskih iger prinesel Primorec."

Srebrni Solkanec je večkrat poudaril, da odličje ni le njegovo. Je plod dela zelo široke skupnosti: "Na poti do uspeha mi je pomagalo veliko ljudi - glede samega smučanja družina, klub, strokovnjaki in sotekmovalci v reprezentanci. Srebro je bilo del širše zgodbe. Kdo ve, kako bi se zasukalo, če v Bosni in Hercegovini ne bi imeli hrabrosti, da so se olimpijskega projekta lotili, če ne bi bilo široke podpore zanj v Jugoslaviji in Sloveniji, odlične izvedbe in prav posebnega vzdušja ob progi, kakršnega tekmovalci iz alpskih dežel niso bili vajeni. Pomagalo mi je marsikaj. Teža obveznosti doseči odličje ni bila na meni. Jugoslovanska javnost je zares poznala le Bojana Križaja. V ozadju smo bili v veleslalomu še štirje, ki smo bili v letih 1983 in 1984 del svetovne veleslalomske elite in imeli realno osnovo, samozavest in upanje, da nekomu lahko uspe. Posebno poglavje je bilo povsem nogometno navijanje ob progi, z veliko spodbude za našo reprezentanco in z divjim žvižganjem, vpitjem in celo oviranjem z metanjem kep, ko so vozili tujci."

Jureta Franka izjemni spomini na Sarajevo 1984 ne vežejo le zaradi tekmovalnega uspeha. Meni, da se je tedaj zaključilo neko obdobje, tako v Jugoslaviji kot v olimpijski družini: "Igre v Sarajevu so bile zadnji veliki dogodek, ki smo ga v Jugoslaviji z veseljem naredili skupaj. Bile so tudi zadnje zimske igre, kjer smo vsi športniki živeli v eni olimpijski vasi blizu vseh prizorišč. Po tem so se začela razhajanja na več ravneh. Že na naslednjih igrah v Kanadi so imeli zaradi razpršenosti prizorišč na velikih razdaljah več olimpijskih vasi, Jugoslavija pa je razpadala. V olimpijski družini se je spremenilo tudi vzdušje. V Sarajevu smo bili vsi amaterji in vsi zbrani na kupu. Veliko je bilo neformalnega druženja. Lahko si se osebno spoznal in segel v roko številnim olimpijskim zvezdnikom. To je - kljub skrbi za varnost - ob značilni balkanski prožnosti uspelo tudi marsikomu brez akreditacije. Tako smo res skupinsko čutili olimpijski duh. Danes tega ni več. Športniki so po panogah razpršeni na več bivališč in prizorišč, oddaljenih tudi po več sto kilometrov, vse pa je profesionalno, odmerjeno in omejeno. Škoda, da te široke skupinske izkušnje olimpijske družine danes ni več. Niti za tiste redke, ki jim je dano, da se na olimpijske igre uvrstijo."

Druga kariera

Jure Franko je povedal, da mu je šport veliko pomagal, potem ko se je po karieri moral znajti v običajnem življenju, a je ta prehod vedno zahteven: "Olimpijsko odličje je bilo zame lepa vizitka, ki mi je odprla vrata v tujini. Večino časa sem bil obkrožen z dobronamernimi ljudmi, ki so mi želeli pomagati, vendar se je bilo treba hitro učiti številnih stvari, ki jih do tedaj nisem poznal, in se prilagajati spremembam. Pomagala mi je v športu pridobljena tekmovalnost. Če sem se nečesa lotil, sem želel v tem zmagati ali vsaj biti čim boljši. Tako sem napredoval tudi poslovno in organizacijsko. Ukvarjal sem se s promocijo smučarskih oblačil, smuči, s svetovanjem pri gradnji smučarskih središč, pomagal sem pri organizaciji olimpijskih iger na Japonskem, v Los Angelesu sem bil vključen tudi v pripravo festivala kulinarike, slednjič pa sem postal glasbeni producent."

Franko je v neformalnem druženju podelil kar nekaj podpisov. Razveselil se ga je tudi amaterski zbiralec starega športnega tiska Dejan Bavcon, ki je pokazal nekaj revij iz časa Sarajeva '84 in med drugim iz njihovih vsebin postregel z dvema zanimivostma. Eden od sarajevskih obrtnikov je za igre daroval kilogram zlata, Franko pa je do konca dne, v katerem je osvojil srebrno odličje, prejel kar 480 čestitk v obliki telegramov.