Navadna jerebika (Sorbus aucuparia) je prepoznavna zlasti po svojih koralno rdečkastih plodovih, ki na drevesu pogosto ostanejo tudi v zimskem času. Grahu podobne plodove še posebno obožujejo ptice, na njenih cvetovih pa se rade pasejo čebele. Tudi človek je že davno prepoznal uporabnost jerebike v kuhinji in ljudski medicini. Njeni plodovi so užitni le termično obdelani. Na Slovenskem je poznana pod ljudskimi poimenovanji: jerebičje, jerebikovec, rebičje, nedeljski les, gorska smrdljivka in druge izpeljanke v zvezi s smrdljivostjo. V angleško govorečih deželah je jerebika znana kot rowan tree oziroma mountain ash rowan,
Jerebika izvira iz Evrope, zahodne Azije, Sibirije, Tibeta, s Himalaje, iz Severne Afrike. Razširjena je tudi v Severni Ameriki, zlasti v hladnejših pasovih. Prenese do minus 23 stopinj Celzija. Najbolje uspeva na sončnih do polsenčnih legah, na dobro odcednih in bogatih tleh. Spada med srednje dolgožive drevesne vrste in lahko dočaka 200 let. Kot samoniklo jo najdemo kot samostojno drevo ali ob robovih gozda tudi do 1800 metrov nadmorske višine. V Sloveniji je najbolj pogosta v hribovskih in gorskih gozdovih. Zaradi naštetih hortikulturnih atributov jo srečamo tudi v urbanih okoljih.
Botanične lastnosti
Jerebika je listopadno drevo iz družine rožnic. Zraste lahko tudi kot večdebelno drevo. Doseže do 25 metrov višine. Okroglasto ali ovalno krošnjo tvorijo pokončne do rahlo povešene veje. Jerebika ima lepo oblikovane, dlakave pernate liste. Ti so sprva svetlo zelene barve, ob robovih rahlo nazobčani. Preden odpadejo, dobijo oranžno-rdečkasto barvo.
Konec poletja in v začetku jeseni se na drevesu pojavijo manjši okrogli plodovi, ki so sprva oranžne barve, nato pa pordečijo. Na kupu je 80 do 100 plodov, vsi ne dozorijo istočasno. Najbolj okusni postanejo po prvi zmrzali. Surovi plodovi so trpko-kisli, grenki in rahlo pekoči. Iz svežih plodov lahko pripravimo marmelado, sadni sok, kompot, žele bombone, žganje, vino ...
Ker imajo plodovi navadne jerebike relativno malo sladkobe, so bili vzgojeni kultivarji, kot so na primer Moravica in Dulcis, ki imajo večje plodove in več sladkorja. V ljudskem zdravilstvu so uporabni tudi posušeni plodovi jerebike, ki zaradi vsebnosti tanina pomagajo pri prebavnih motnjah in sladkorni bolezni. Plodovi jerebike imajo tudi veliko C-vitamina, kislin in antioksidantov.
Simbolika jerebike
Jerebika je povezana s kar nekaj vražami ali verovanji. Ponekod še danes verjamejo, da odvrača zle duhove. Iz njenega rdečkastega lesa so tudi iz tega razloga izdelovali pohodne palice. Velja, da v hišo, ob kateri je posajena jerebika, strela ne bo nikoli udarila. Zaradi lastnosti lesa je bil jerebikin les pogosto uporabljen tudi pri izdelavi sodov.
V Severni Ameriki velja za simbol moči, zdravja in trajnosti. V skandinavskih deželah so jerebiko povezovali z bogom groma, Thorom, zato je tam znana pod imenom Thorovo drevo.
Jerebikin med
Čebele obožujejo jerebiko in se rade pasejo na njenih močno dišečih cvetovih. Med ostalimi opraševalci jerebike so tudi metulji. Do 10 milimetrov veliki beli čašasti cvetovi so drobni in združeni v 15-centimetrska socvetja. Cveti med majem in junijem. Jerebika daje velike količine cvetnega prahu. Za čebele je cvetni prah edini izvor beljakovin in njihova glavna hrana. Čebelja družina v eni sezoni za preživetje potrebuje do 50 kilogramov cvetnega prahu ali obnožine. Raziskave so pokazale, da v maju in juniju nabrani cvetni prah vsebuje več maščob kot tisti v juniju.
Jerebikin med je močno aromatičen in rdečkaste barve. Bogat je z vitaminoma C, B6, železom, kalcijem. Je grenko-kislega okusa, nekoliko kremast in lahko topljiv.
- Avtor prispevka Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
