Navadna robinija (Robinia pseudoacacia) ali akacija je tujerodna drevesna vrsta. Pri njeni širitvi v Sloveniji je igral veliko vlogo človek. V Poročilu Zavoda za gozdove Slovenije za leto 2024 je skupna površina gozdov in drugih gozdnih zemljišč znašala 1,195.184 ha. V Sloveniji imamo okoli 70 avtohtonih drevesnih vrst, tem pa se v gozdovih pridružujejo tudi drevesne vrste, ki jih je človek vnesel iz drugih rastišč, držav ali celo kontinentov. Tujerodne drevesne vrste predstavljajo okoli en odstotek slovenske lesne zaloge. Robinija ima 0,60-odstotni delež, sledi ji zeleni bor z 0,18 odstotka, topol z 0,11 odstotka, duglazija z 0,05 odstotka in rdeč hrast z 0,03 odstotka. Tujerodne drevesne vrste so se začele uvajati v slovenske gozdove v 19. stoletju prvenstveno z namenom pogozdovanja problematičnih območij in zaradi gospodarskih koristi lesa. Zaradi trdnosti in elastičnosti lesa robinije so iz nje izdelovali vinogradniške kole, železniške "švelerje" (pragove) in za lesene ročaje orodij.
Čebelarji ponujajo med navadne robinije pod imenom akacijev med, ki sodi med slovenske običajne vrste medu, med katere spadajo še: smrekov, lipov, kostanjev, hojev, cvetlični in gozdni med. Akacijev med se zelo redko strdi oziroma kristalizira. V njem najdemo različne organske kisline (jabolčno, limonsko, mlečno), B-vitamine, encime, minerale, eterična olja ... Ima značilno, skoraj prozorno slamnato-rumeno barvo. Vsak temnejši odtenek tega medu je znak, da so čebele cvetni nektar nabirale tudi na drugih rastlinah.
Kljub neizrazitemu vonju je zaznati vonj po akacijevem cvetju, svežem sadju, svežem vosku, svežem maslu, včasih tudi po kuhani hruški, sveže pokošeni travi, slami. Velja za najslajšega med vsemi vrstami medu. Je srednje do dolgotrajno obstojna vrsta medu.
Botanične značilnosti
Izvorna domovina robinije je Severna Amerika, ta je poznana tudi pod imeni Locust Tree in Black Locust. Kot mnoge druge drevesne vrste je tudi robinija prečkala ocean s pomočjo ladijskih trgovskih poti v 17. in 18. stoletju. Ta drevesna vrsta je poimenovana po Francozu Jeanu Robinu, ki jo je prvi predstavil Evropi. V Sloveniji je robinija najbolj razširjena na Primorskem, uspeva pa po vsej Sloveniji, vse do 600 metrov nadmorske višine. Zaradi hortikulturnih atributov se je uveljavila tudi v urbanem okolju.
Robinija lahko doseže do 30 metrov višine in ima premer debla do 1,5 metra. Ima plitek, a široko razrasel koreninski sistem. Mlada drevesa imajo lubje sive barve, v poznejših letih pa porjavi in se razbrazda. Tvori okroglasto krošnjo z redkimi vejami. Suličasti listi so modrikasto-zelene barve. Olista se sočasno s cvetenjem, maja ali junija. Viseča grozdasta socvetja bele barve s svojim sladkastim vonjem ne privabljajo samo čebel, pač pa tudi človeške nabiralce cvetov. Robinija ima plodove v obliki rjavih strokov s trdimi semeni.
Simbolika robinije
Severnoameriški indijanci so iz lesa robinije izdelovali svoje loke. Edini užitni del robinije so njeni cvetovi, mnogi iz njih delajo domač sirup ali jih ocvrejo podobno kot bezgove cvetove.
Za akacijeve ocvrtke potrebujemo sveže akacijeve cvetove, 2 jajci, 1/4 l mleka, 70 g ostre moke, 70 g gladke moke, 1 žlico sladkorja, ščepec soli, 1/2 vrečke pecilnega sladkorja, 1 vrečko vaniljevega sladkorja, olje za cvrtje in sladkor v prahu za posip narejenih ocvrtkov. Postopek priprave je podoben postopku priprave mase za carski praženec.
- Avtor prispevka Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
