Iz Sibirije v teniški raj: Kako si je Mira Andrejeva pod nevtralno zastavo pokorila Roland Garros

Ko je žogica po silovitem backhandu poljske senzacije Maje Chwalinske odletela v avt, se je ura na osrednjem pariškem teniškem igrišču Philippe Chatrier ustavila pri točno 82 minutah. Na sloviti rdeči pesek je v solzah padla sibirska najstnica, ki je spisala zgodovino. Mira Andrejeva je postala nova kraljica Roland Garrosa. Najmlajša zmagovalka pariškega grand slama po Moniki Seleš daljnega leta 1992.

Zgodba o vzponu 19-letnice pa je veliko več kot le statistični podatek. Je pripoved o talentu, geopolitiki, družinskih žrtvah in psihični trdnosti dekleta, ki mora namesto zastave svoje domovine Rusije ob svojem imenu nositi oznako "individualne nevtralne športnice".

Družinski projekt dveh sester

Mira Andrejeva se je rodila 29. aprila 2007 v ledenem Krasnojarsku, globoko v osrčju Sibirije. Tam, kjer temperature redno padejo pod minus trideset, tenis najbrž za nikogar ni prva izbira. A njena mama Raisa je imela vizijo. Navdušena nad uspehi Marata Safina in Marije Šarapove je svoji hčerki, starejšo Eriko in mlajšo Miro, že pri šestih letih spravila na igrišče. "V Krasnojarsku smo trenirale v dvoranah, kjer je bilo tako mrzlo, da smo morale imeti oblečene tri puloverje," se začetkov spominja mlajša sestra.

Ko je njun talent prerasel Sibirijo, je sledila selitev v olimpijski Soči. Kmalu zatem pa ključni korak v obljubljeni svet: elitna teniška akademija v mondenem Cannesu. Jug Francije je postal njun novi dom, tamkajšnja peščena igrišča pa odskočna deska za svetovni vrh. Erika je zabeležila nekaj zelo odmevnih zmag, Mira se je pod budnim očesom nekdanje teniške legende, Španke Conchite Martinez, ki je prevzela vlogo njene glavne trenerke, spremenila v zmagovalni stroj.

Teniški svet jo je zares spoznal spomladi leta 2023, ko je kot 15-letnica dobila povabilo na turnir serije WTA 1000 v Madridu in premagala tri igralke iz prve petdeseterice. Z lansko karierno eksplozijo je osvojila svoj prvi turnir serije 1000 v Dubaju, premagala svetovno št. 1 Igo Šwiatek in se zavihtela na peto mesto lestvice WTA.

Grenki padci in breme politike

A njena pot ni posuta le s podvigi. Tako mlado dekle, pa se je že moralo soočati z ogromnim pritiskom javnosti in s čustvenimi izbruhi na igrišču, ki so jo včasih stali pomembnih zmag. Najtežje bitke so bile zunaj igrišč. Zaradi ruske agresije v Ukrajini so ruski in beloruski športniki podvrženi strogim sankcijam. Andrejeva ne sme nastopati pod svojo zastavo, ob njenem imenu ni ruske trobojnice, ob zmagah ji ne igrajo ruske himne. Na tiskovnih konferencah se mora nenehno izogibati političnim vprašanjem, nekateri sponzorji so previdni pri sodelovanju z njo.

Tudi na olimpijskih igrah v Parizu 2024, kjer sta z Diano Šnajder osvojili srebrno medaljo v dvojicah, sta stali na stopničkah kot "nevtralni športnici". "Seveda bi si želela igrati za svojo državo, z zastavo in vsem, kar sodi zraven. Vendar pravil ne postavljam jaz. Moje delo je, da igram tenis. Ko stopim na igrišče, pozabim na politiko. Tam sem le jaz, moja nasprotnica in rumena žogica," previdno priznava.

Letošnji Roland Garros je bil za Miro, ki je na turnir prišla kot osma igralka sveta, vrhunec dosedanje kariere. Že v polfinalu, ko je v napetem dvoboju premagala ukrajinsko tekmico Marto Kostjuk. Ta dvoboj je bil zaradi politične napetosti pod drobnogledom celega sveta, saj tradicionalnega rokovanja ob mreži ni bilo.

Zdaj pa več kot čokolada

V finalu nenavadnega turnirja, na katerem je svoj prvi grand slam pri 29 letih končno dočakal tudi Nemec ruskih staršev Alexander Zverev, jo je čakala 24-letna Maja Chwalinska, ki je kot kvalifikantka spisala svojo sanjsko zgodbo. Takrat se je pokazala vsa zrelost, ki jo je Mira dobila pod vodstvom Conchite Martinez. V Parizu je bila pred dvema letoma presenečenje s prebojem v polfinale pri 17 letih. Minulo nedeljo je Poljakinjo kmalu pustila brez moči in po uri in 22 minutah je bilo vsega konec. Andrejeva je postala lastnica prestižnega pokala Suzanne Lenglen.

S trofejo v rokah je bila spet tista preprosta, nasmejana punca, ki osvaja navijače po svetu. "Ko sem bila stara šest let in sem zmrzovala na igriščih v Krasnojarsku, si nisem predstavljala, da bom kdaj stala tukaj s tem pokalom v rokah," je v angleščini s francoskim pridihom povedala občinstvu, ki jo je nagradilo z bučnim aplavzom. "Hvala moji ekipi, Conchiti, moji mami, ki je verjela vame, ko nihče drug ni, in moji sestri Eriki. Ko sem lani zaslužila prvi večji denar, sem rekla, da si bom kupila lepo torbico ali drago čokolado. Mislim, da si zdaj lahko privoščim še kaj več." Z nagrado 2,8 milijona evrov zagotovo.