(INTERVJU) Od ideje do "otroške lige prvakov" – neverjetna zgodba Timoteja Krajnca in Umag Trophyja

Timotej Krajnc je po rodu Štajerec iz Jarenine, ki danes živi v Kranju. Nekdanji nogometaš, tudi na prvoligaških zelenicah, letnik 1981, je po igralski karieri, ki so jo ustavile poškodbe, najprej presedlal v trenerske vode. Njegov prvi klub na tej poti je bil tedaj novonastali ljubljanski Bravo. Sledilo je obdobje z agencijo B4, ki se še vedno razvija in raste. V B4 je izvršni direktor, ukvarja se tako z operativnimi zadevami kot strateškimi usmeritvami. Kot licencirani "Fifa Match Agent" je intenzivno vključen v organizacijo vseh nogometnih športnih priprav pod okriljem B4, pa seveda tudi v načrtovanje in izvedbo ostalih projektov. Študiral je na Fakulteti za šport.

Enajsta izvedba odmevnega, zdaj že izjemno prepoznavnega in uveljavljenega mednarodnega turnirja Umag Trophy, letnik 2026, se je končala minuli konec tedna. Pet turnirskih tednov je za vami. Je bila v čem drugačna od ostalih?

Za velik, pomemben del projekta bi lahko rekli, da je že rutina, saj smo uigrana in povezana ekipa. Kljub temu je vsaka izvedba turnirja po svoje edinstvena in drugačna, predvsem zato, ker ga želimo vsako leto znova nadgraditi ter ponuditi še boljšo izkušnjo vsem udeležencem. To ni vedno lahko, a upam, da nam novih idej in kreativnosti še dolgo ne bo zmanjkalo.

Peto leto sem kot starš tukaj. Napredek je res očiten, tako v športnem smislu kot pri infrastrukturi, ponudbi ... Je turnir, kot rečemo na Štajerskem, dosegel plafon, svoje meje, prek katerih bo težko šel?

Daleč od tega, turnir še zdaleč ni dosegel svojega plafona. Prostora za napredek je še veliko. Če citiram umaškega župana, gospoda Vilija Bassanesea, ki nas močno podpira in nas tudi med turnirji pogosto obišče: "Čez pet let bo še infrastruktura dosegla nivo organizacije." Že z vidika infrastrukture imamo še ogromno možnosti za razvoj, hkrati si želimo vsako leto napredovati tudi pri vsebini, izkušnji ekip in celotni organizaciji dogodka.

Turnir je zrasel tudi po številu udeležencev, klubov, ki pridejo igrat v kategorijah od osem do štirinajst let. V nekaterih jih tekmuje več kot 100. Tukaj pa ste verjetno blizu maksimuma?

Drži. Prišli smo do izjemnih številk, dalje skoraj ne bi imelo več smisla, predvsem pa prevlada kvantitete nad kvaliteto ni del naše vizije in usmeritve. V kategorijah U9, U10, U11 je zgornja meja 128 ekip, pri nekaterih kategorijah smo zelo blizu. Najstarejši kategoriji, U13 in U14, smo, kar se tiče udeležencev, celo strateško nekoliko zmanjšali.

Omenili ste infrastrukturo. Kaj se bo zgodilo v tem delu?

Dvanajsta izvedba bo dočakala novo igrišče z umetno travo, kar bo za nas pomembna nadgradnja. Gre za investicijo mesta Umag, ki je sestavni del naše zgodbe, saj je v projektu Umag Trophy prepoznalo velik potencial in številne priložnosti. Tudi zaradi tega partnerstva z lokalno skupnostjo, mestom Umag in Turistično organizacijo Umag, lahko turnir raste, se razvija in vsako leto dosega višjo raven.

Vsaj enkrat v življenju

Kako se je vse skupaj začelo, namreč vaše sodelovanje z Umagom?

Prvih dni se spomnim, kot bi bilo včeraj. Lahko bi rekel, da sem bil zakopan pol metra pod blatom. Če sem iskren, se mi je Umag februarja in marca, ko sem prvič prišel sem s svojimi idejami, zdel povsem drugačen od današnje podobe. Deloval je mirno, zaspano, skoraj prazno. A prav v tem sem videl priložnost. Verjel sem, da lahko v ta prostor pripeljemo energijo, življenje in zgodbo, ki bo povezala šport, ljudi in destinacijo.

In potem se pojavi tukaj neki Slovenec, ki ima idejo, da bi sem na veliko vozil nogometne ekipe na priprave, organiziral pa bi tudi velik otroški nogometni turnir. Kako so vas gledali na začetku?

Ponudba s pripravami je tukaj že obstajala, a v veliko manjšem obsegu. V te kraje so prihajale pozimi večinoma avstrijske amaterske nogometne ekipe. Slovenske ni bilo skoraj nobene. Ko sem prišel, so me najprej gledali kot čudaka ali pa vsaj sanjača. Bil sem zadnji v vrsti, pred mano pa vsaj nekaj avstrijskih agencij. A sem bil vztrajen in motiviran, borben, imel sem jasen cilj. Da mi prisluhne, so v podjetju Plava laguna določili gospo Natalijo Dokoza s prodajnega oddelka. Dobro sva se ujela, v meni in moji energiji je nekaj videla, prepoznala. Priznam, sprva sem ji malo na lepe oči obljubljal, da bom na priprave pripeljal 40 ekip in tako naprej. Ampak uspeli smo.

Osnovna ideja so bile torej predvsem zimske priprave za članske kolektive. Ideja za otroški turnir je prišla kasneje? Kako?

Leta 2013 sem v Umag pripeljal prve ekipe na zimske priprave. Po koncu vsakega termina sem se s trenerji in ekipami vedno pogovoril, jih vprašal, kaj jim je bilo všeč, kaj so pogrešali in kje vidijo prostor za izboljšave. Prav trenerji mlajših selekcij so pogosto izpostavili, da bi si želeli več tekem, saj bi tako razbili rutino treningov, otroci pa bi dobili dodatno tekmovalno izkušnjo in več dogajanja. Takrat je pri meni naredilo klik. Porodila se je ideja, da zgodbo razdelimo na dva segmenta - priprave za članske kolektive ter programe za otroške in mladinske kategorije. Tako smo naredili prve korake proti turnirju za najmlajše. Prvi dogodek v današnjem smislu sploh ni bil uradno zabeležen, šlo je za manjši trikotni turnir treh ekip, ki so bile takrat na pripravah in so med seboj odigrale tekme po sistemu vsak z vsakim.

Katere so bile in so torej prebile led?

Interblok, Bravo in Krim. To smo naredili dobesedno z danes na jutri, se dogovorili ... Bilo je leto pred uradnim začetkom Umag Trophyja. Ta je nato startal leta 2016. Bilo je že veliko več ekip in tekmovanje je lepo uspelo. Tedaj se mi je prvič izrisala ta slika, ki jo v Umagu vidimo danes.

V osnovi ste bili nogometaš, pa seveda nogometni trener, diovec, torej študent Fakultete za šport. In na neki točki ste si zamislili, da bo vaša služba športni event menedžment oziroma povejmo lepo slovensko, organizacija, upravljanje športnih dogodkov, od tekmovalnih do pripravljalnih.

Ja, v osnovi sem fuzbaler. Ker saj veste, koliko negativnih konotacij se je dolgo lepilo na to. Kasneje sem nadaljeval kot trener, izobrazbo sem gradil tudi na Fakulteti za šport. Že zgodaj sem vedel, da želim ostati povezan s športom, vendar ne nujno le na igrišču. Na tej poti seveda ni manjkalo predsodkov, dvomov in metanja polen pod noge. Pogosto se podcenjuje, kaj vse je potrebno za uspešen projekt takšnega obsega. A sčasoma sem se naučil, da so rezultati najboljši odgovor. Umag Trophy je danes dokaz, da se lahko z jasno vizijo, vztrajnostjo in veliko dela ustvari mednarodno prepoznaven dogodek. Najbolj pomembno pa je, da turnir izpolnjuje svoje poslanstvo. Da so otroci in starši dokazano zelo zadovoljni, da otrokom prinaša nove izkušnje in nepozabne spomine, tudi tistim iz manjših sredin pa omogoča, da se morda vsaj enkrat v življenju pomerijo s klubi, ki jih sicer gledajo le po televiziji, z Barcelono, Milanom, Juventosom, Romo ... A pritiski, ker bi se rad na našem mestu videl kdo drug, ne pojenjajo, okoli desete obletnice Umag Trophyja so se kvečjemu še okrepili.

Tako se je začelo

Pri projektu nastanka in razvoja NK Bravo je bil zraven vse od začetka – kot trener, vodja skavtinga, organizator tekem, v pisarnah na Milčinskega ulici 2 pa se je začela pisati tudi zgodba agencije B4, lahko preberemo v vaši predstavitvi.

Leta 2006 sem dobil priložnost v tedaj novoustanovljenem klubu v Ljubljani po imenu Bravo. Bil sem pravzaprav prvi, ki je podpisal pogodbo kot trener, takoj za menoj sta se strokovnemu kadru pridružila še danes izjemno uspešna Tomaž Petrovič in Dejan Močnik. Pod okriljem Darka Klariča je "iz nule" nastajal nov klub, ki mi je dal ogromno znanja in izkušenj. Da, štiri leta sem bil trener, vodja skavtinga. Pri meni ni polovičarstva - ali na polno in v celoti, na glavo ali pa nič. Leta 2012 sem bil postavljen pred dejstvo, da je za nadaljevanje sodelovanja potrebno nekaj svežega in novega, česar sem si želel tudi sam. Darku sem res hvaležen za vse, brez njega ne bi bili, kar smo. Takrat sem veliko razmišljal in nekega dne prišel do ideje, da bi organizirali pripravljalne kampe za klube. V tem času je prišel v klub Ben Gasser, sin Boštjana Gasserja, ki je, vsi ga poznamo, dolga leta delal v slovenski reprezentanci. In na podlagi Boštjanovega priporočila se je zgodil Vrsar in še isto zimo tudi prve priprave. Prvi klub, ki je šel z B4 na priprave, je bil seveda Bravo, katerega del sem bil. Še danes se spomnim prvega prospekta, v katerem smo zapisali, da je klima v teh krajih izjemna, najboljša, najbolj mila zaradi Limskega kanala. Da je manj vetra, dežja in tako naprej. Potem startamo prve priprave februarja ... In kot zakleto, sneg! Pa mi trenerji, Petrovič, Močnik in ostali, pošiljajo slike in video posnetke, "evo ti Limski kanal" (smeh). Ampak tako se je začelo. Iz Vrsarja smo se hitro selili še v Dajlo. Tja je prišla na priprave prva ekipa Celja s Simonom Rožmanom. Imeli so apartmaje, organizirali smo gostilno, kjer so jedli. Ko danes pogledam za nazaj, kakšne pogoje smo lahko nudili ekipam … Grozno! (smeh). Še istega leta me je pot zanesla v Umag. Infrastruktura je bila tedaj sicer veliko boljša kot v Vrsarju, vseeno pa nepredstavljivo slabša v primerjavi z današnjimi igrišči. Umetna trava je bila stara in v katastrofalnem stanju; na igrišču Stella1 je bilo po dežju živo blato, današnje igrišče Stella2 pa je bilo takrat še "travnik". In prvo leto je vseeno prišlo na priprave kar 40 ekip, kot sem obljubil. Od takrat naprej smo z roko v roki delali in rasli naprej.

Kako pa ste uspeli prepričati klube, da pridejo, čeprav niste imeli ne referenc ne dobrih dogovorov v hotelih ne ravno izjemne infrastrukture?

Kaj pa vem, dobil sem jih na fer in človeški odnos. Takrat nismo imeli močnih referenc, luksuznih hotelskih partnerstev ali vrhunske infrastrukture, ogromno energije sem vložil v promocijo, prepričevanje, od kluba do kluba, od trenerja do trenerja, od vrat do vrat ... Kilometrov sem naredil, da se je kadilo. Pomembno je bilo tudi to, da so številni klubi iskali alternativo obstoječim destinacijam, kjer izkušnje niso bile vedno najboljše. K sreči pa je bil tedaj referenca italijanski Lignano, s katerim sem imel v preteklosti slabe izkušnje tudi sam. Dodatna težava je bila, da v ljubljanskem bazenu kot skavt Brava nisem bil ravno priljubljen, saj smo imeli v začetku delovanja precej agresiven pristop pri prepričevanju otrok oziroma staršev, da pridejo k nam. Ne le v osnovnih šolah, kar ni bilo sporno, ampak tudi po konkurenčnih klubih. Hodil sem na številne tekme mlajših selekcij, skrit pod kapuco opazoval, kdo je dober, nato pa pristopil ... Morda na začetku nismo imeli popolnih pogojev, smo pa imeli veliko željo, delovno etiko in pripravljenost, da za vsakega gosta naredimo korak več. Mislim, da so klubi to prepoznali, zato so nam začeli zaupati.

Petindvajset redno zaposlenih

Priprave organizirate v hrvaški Istri, v Čatežu, v Kranjski gori ...

Imamo letno in zimsko sezono. Pozimi delamo v Umagu, Novigradu in Čatežu. Poleti dodamo še Kranjsko Goro, Bled, Brdo pri Kranju in spet Čatež. Slednji je edina destinacija, kjer smo 365 dni na leto.

V agenciji B4, ki ste jo ustanovili, je zdaj že kar nekaj delovnih mest.

Ja, 25 redno zaposlenih. Ob tem veliko ljudi dela z nami projektno.

Umag je največji projekt podjetja?

Da, največji, pa tudi finančno, predvsem pa logistično in organizacijsko najbolj zahteven.

Kaj torej danes je Umag Trophy? Otroška liga prvakov tega dela Evrope?

Umag Trophy je danes zelo blizu viziji, ki sem jo imel od začetka. Še vedno je turnir za vse, ne le za izbrance. V trenutni fazi razvoja delamo le še na kakovosti in prostora za napredek je še kar nekaj. Ves čas govorim, da lahko Umag Trophy uničita le dve stvari: vreme in sodniki.

Ker?

Če je dež, imamo še vedno zagate in izzive. A z novim igriščem z umetno travo bomo tukaj spet naredili velik korak naprej in dodatno zmanjšali odvisnost od vremenskih razmer. Sodniki so tema, s katero se veliko ukvarja ves svet. In seveda ji ogromno energije posvečamo tudi mi. Napake so sestavni del športa, vedno so bile in bodo, a pravila so pravila in ne more se zgoditi, da teh sodniki, ki delajo z nami, ne bi dosledno uveljavljali. Kardinalnih napak na Umag Trophyju ne sme biti. V zadnjih letih menim, da smo naredili velikanski napredek. Vodja sodniškega segmenta je Robi Fonovič, predsednik oziroma vodja istrske sodniške organizacije, ki s svojimi izkušnjami in avtoriteto skrbi za izbor, delegiranje in kakovost sodniškega kadra skozi celoten turnir. Njegova vloga je izjemno pomembna, saj postavlja standarde in zagotavlja, da so tekme vodene na ustrezni ravni. Tekmovalni del vodi Aleks Štolfa, dolgoletni nogometni delegat in izkušeni športni funkcionar z odličnim poznavanjem organizacije tekem na najvišjem nivoju. Skupaj s svojo ekipo skrbita, da tekmovanje poteka profesionalno, urejeno in v skladu z najvišjimi merili.

Seznam klubov, ki sodelujejo v Umagu, je impresiven, če se dotakneva le evropskih velikanov: Barcelona, AC Milan, Atletico Madrid, Juventus, Roma, Anderlecht, Salzburg, Crvena zvezda ... Kdo še manjka?

Manchester United in Real Madrid bosta zagotovo tu, le še kdaj, je vprašanje.

Kaj pa Nemci?

Bayern je zelo realen, smo v rednih kontaktih zadnjih nekaj let. Za leto 2027 so že prejeli vabilo in nestrpno čakamo na njihovo odločitev.

Več kot 2000 tekem

Kako sploh prepričati takšne gigante za Umag?

Veliki klubi imajo navado, da prejmejo številna povabila na turnirje po celotni Evropi. Zaradi natrpanih urnikov se odločijo, da se udeležijo tistih, od katerih odnesejo največ. Naša praksa je enostavna in velja za vse klube in ne samo velikane - po vsakem turnirju skušamo dobiti čim več povratnih informacij. Iskrenih in direktnih. Tako da vsako leto opravimo razgovore z vsemi povabljenimi klubi, ki delijo primerjave Umag Trophyja z ostalimi turnirji. Prav na podlagi takšnih informacij sprejmemo odločitve, katere novosti dodamo. Ponosni smo, da že sedaj precej odstopamo in nismo klasičen turnir, ampak je Umag Trophy postal dogodek. Poleg celotne organizacije in otvoritvene slovesnosti nam priznavajo, da zelo odstopamo pri spremljanju rezultatov ter ažurnosti tekem. Pri več kot 2000 tekmah, ki jih imamo na turnirju, se le redko zgodi, da kakšna zamuja. To smo dosegli z razvojem lastne aplikacije, ki sledi potrebam turnirja Umag Trophy. Nismo se zadovoljili s komercialno dostopnimi sistemi vodenja tekmovanja, pač pa smo tudi tu šli po težji poti in razvili povsem svojo aplikacijo, ki jo vsako leto tudi nadgrajujemo. V letošnjem letu smo kot novost omogočili tudi prenose v živo za prav vse tekme turnirja, kar je ob takšnem obsegu prava redkost. Navdušujemo jih tudi z otvoritveno slovesnostjo, za katero namenimo ogromno časa in kreative. Velikani se pogovarjajo med seboj, glas o Umagu pa se je razširil po Evropi. Dolgoletna želja je bila tudi AS Roma. Letos nam je uspelo in verjamem, da je to pričetek rednega udejstvovanja kluba iz italijanske prestolnice.

Predvsem starši potem na veliko debatirajo, ali pridejo najboljše otroške postave teh klubov, v katerih je gotovo velika in ostra selekcija.

Prva leta turnirja so me spraševali: Timotej, zakaj pa ne pripelješ kakšnih res velikih klubov? Ko sem jih, pa so bila vprašanja, zakaj ti dominirajo, zakaj igrajo na umetni travi, zakaj jih favoriziramo … Nikoli ni bilo vsem povsem prav. Velika večina pa se tako ne zaveda, kaj vse je treba narediti, da se te ekipe odzovejo povabilu in se udeležijo turnirja. Barcelono že nekaj časa vabimo, da pripelje La Masio oziroma svojo najmočnejšo akademsko ekipo, vendar praviloma prihajajo z ekipami iz njihove nogometne šole. Juventus in Milan sta v prvih letih pošiljala najmočnejše selekcije, ki so se običajno sprehodile do finala. Oboji so osvojili vse, kar se je dalo. Letos sta prvič v kategoriji U10 in U11 nastopili razvojni oziroma B-ekipi. A naj bo jasno, še vedno gre za izjemno kakovostne, močne, tekmovalne, natančno selekcionirane ekipe. Konkurenca v takšnih klubih je, verjemite, brutalna. O tem, katera selekcija pride, se akademije odločajo same. Našim otrokom pa bo za vedno ostalo v spominu, da so premagali Barcelono, Juventus, AC Milan in podobne klube. Predvsem nam je najbolj pomembno, da si otroci tukaj naberejo izjemne izkušnje, spomine za vse življenje, morda odigrajo tekmo kariere, saj so se pomerili z ekipo, ki bi jo sicer lahko gledali le prek TV-ja. To smo želeli dati otrokom, ki pridejo. Največji izzivi in želja od samega začetka so, da na turnirju dosledno zagovarjamo vrednote fair playa, spoštovanja, dostojanstva, strpnosti, odgovornosti in varnosti. Tudi po enajsti izvedbi tega - kljub enormnemu trudu vseh nas v organizaciji - v popolnosti nismo dosegli. Torej nas čaka še kar nekaj dela na tem področju.

Velik napredek je bil narejen na področju navijaške kulture, pirotehnike ni več, bistveno manj tudi neprimernega obnašanja staršev ...

Kot rečeno, veliko delamo na tem. Stremimo k temu, da je naš turnir najboljši v vseh segmentih, in področje navijaške kulture je tisto, kjer se zelo trudimo, opozarjamo, apeliramo na vse udeležence. Dobro se zavedamo, da je v Sloveniji s tem nemalo problemov. Bilo je več odmevnih afer, tudi pri nas v začetku ni bilo vse, kot bi moralo biti. Zadnji dve izvedbi za red in varnost na in ob igriščih skrbi 20 varnostnikov, pri merilih smo iz leta v leto bolj strogi in dosledni. Na vhodu je poostren nadzor nad tem, kaj se lahko na prizorišča prinese. Veseli bi bili, če nadzor ne bi bil potreben, a trenutno še nismo tam. Napredek na tem področju je vseeno viden.

Pa še 15.000 staršev

Ko gledate otroški nogomet, imate tudi Uefa PRO licenco, kaj pravite, kam gre vse skupaj?

Moram reči, da zelo spoštujem vse nogometne delavce, funkcionarje in trenerje, ki so pripravljeni vztrajati in se odpovedati marsičemu, česar drugi velikokrat ne opazijo. Sploh tisti, ki delajo v otroškem in mladinskem nogometu, večinoma hodijo v službo, popoldneve in vikende pa preživijo na igrišču, na treningih, tekmah, po turnirjih. Vem, kako podhranjeni so slovenski klubi v primerjavi z evropskimi v resursih, kadrovskih in finančnih ... Pri znanju in predanosti delu nismo nič slabši. Ampak vprašam vas, ali je prav, da odlične otroške ekipe Maribora vodi en trener, morda mu kdo še pomaga, Italijani pa pridejo trije, štirje. Zato še enkrat: vse spoštovanje slovenski stroki. Sam sem treniral selekcije od U9 do U12 in vem, kako zahtevno je lahko delo z otroki. Ampak v tem obdobju so trenerji najbolj pomembni, morali bi biti bolj cenjeni in boljše nagrajeni. Razumem jih, da jim ni vedno lahko priti na Umag Trophy. Tam so 24 ur na dan odgovorni za vse, so trenerji, očetje, skrbniki, prijatelji, varuške ... Želim si, da bi imeli klubi pri delu z mladimi več državne in lokalne podpore, v teh letih se formirajo otroci kot nogometaši in tudi kot ljudje. Trenerji z njimi preživijo veliko časa. Dolgoročno lahko država, kot je Slovenija, v nogometu uspe le z večjim vlaganjem v stroko in vzgojo nogometašev. V nekaterih klubih, denimo v Mariboru, so se zadnja leta tega začeli bolj zavedati, vsaj javno so to povedali. Menim, da bi se delo v nogometnih šolah v večjih klubih moralo profesionalizirati. Predvsem pa si želim, da vsi tisti, ki pridejo iz tujine, ne bi bili skoraj avtomatično bolj cenjeni kot doma vzgojeni nogometaši. Sprememba odnosa, mentalitete v tem smislu bi bila dobra za slovenski nogomet in njegove perspektive.

Povejva še nekaj osnovnih številk o Umag Trophyju? Proračun, število ekip, ljudi, ki sodelujejo pri organizaciji, navijačev ...

Turnir je skozi leta prerasel v velik športni projekt, ki danes pomembno zaznamuje tako nogometni kot turistični utrip Umaga. V ožji organizacijski ekipi nas je 61, ob tem pa pri izvedbi sodeluje še 45 sodnikov in 20 varnostnikov. Za številkami stoji veliko ljudi, ki več mesecev skrbijo, da vse poteka brezhibno. V petih turnirskih tednih smo letos v Umagu gostili 548 ekip iz 15 držav, ki so skupaj odigrale 2026 tekem. Pester tekmovalni program si je v vseh tednih ogledalo več kot 15.000 staršev, spremljevalcev in obiskovalcev, ki so skozi vseh pet tednov ustvarjali izjemno vzdušje ob igriščih. Na treh prizoriščih - Stella Maris, Bašanija in Juricani - je bilo odigranih 2026 tekem, na katerih je padlo kar 6993 zadetkov. Ob tem smo na letošnji izvedbi presegli tudi mejnik 10.000 doseženih golov v zgodovini vseh turnirjev. Pomemben partner pri tej zgodbi je tudi Plava Laguna, s katero odlično sodelujemo. Njihovi hoteli v času pred glavno sezono gostijo številne ekipe in družine, zaposleni pa pomembno prispevajo k izkušnji, zaradi katere se udeleženci radi vračajo. Turnir tako ni pomemben le za šport, temveč tudi za lokalno gospodarstvo in prepoznavnost destinacije. Proračun dogodka se giblje nekje okoli 1,9 milijona evrov in vsako leto raste. Ne zasledujemo dobička, vendar ogromno vlagamo v organizacijo, da bi s tem dvignili kvaliteto v vsaki izvedbi. Kvaliteta je tista, ki dolgoročno prinaša stabilnost in rast. Tega se pri nas zelo dobro zavedamo.

Kolikokrat greste v Sloveniji na kakšno ligaško tekmo?

Redko. Preredko. Žal.

Ni časa? Interesa?

Celo leto živim z nogometom in za nogomet. Hitro po Umag Trophyju se začne naša poletna sezona, ko kot "Fifa match agent" organiziram okoli 100 tekem. Tako da imam nogometa in tekem v resnici polno glavo. Tudi ko sem v Umagu, me najbolj zanima vse, kar se dogaja ob igriščih, in da vse tam teče po načrtih, čim bolj brezhibno. Se pa zelo veselim, da si bom - kot simpatizer Rome - letos prvič ogledal tekmo na stadionu Olimpico.

Bili ste aktiven nogometaš. Brcate še?

Ne, ne igram niti več rekreativno. Končal sem zaradi poškodb. Moja športa sta zdaj tenis in kolesarjenje, ki me pomirjata in mi dajeta dodatno energijo, z njima si napolnim dušo.

Koliko dni na leto še preživite v hotelih?

Vedno manj, k sreči. Nekoč sem jih tudi sto.