(INTERVJU) Miki Vlahovič, glasbenik: Prijatelji nam v šali pravijo, da smo kot slovenski Kardashiani - Vlahovicshians

Zdi se, da je bila ta nenadna brca - ko je ostal brez dolgoletne skupine - zanj koristna, saj pravi, da se počuti odlično in da na odru zdaj, ko izvaja samo svoje avtorske pesmi, uživa precej bolj, kot je prej, ko je preigraval tudi veliko tujih uspešnic. Zdaj je sicer solist (čeprav ima ob sebi izvrstno spremljevalno skupino), ampak Miki Vlahovič nikakor ni osamljen. V javnosti dobro poznamo tudi njegovo družino. Z ženo Petro se redno udeležujeta družabnih dogodkov, otroka Mark in Tia pa sta tudi zelo prepoznavna vplivneža.

Po 33 letih v skupini Victory ste se odločili za samostojno pot. Kako se počutite v tej novi vlogi?

Počutim se odlično. To je bila ena najtežjih, a hkrati najboljših odločitev v mojem življenju. Skupina Victory je bila moj dom več kot tri desetletja, tam sem pustil srce in dušo. Vendar pride trenutek, ko začutiš, da moraš iz cone udobja in začeti pisati svojo zgodbo. Samostojna pot mi prinaša novo svobodo, hkrati pa tudi večjo odgovornost, saj neposredno nagovarjam občinstvo.

Vaša prva samostojna skladba Rad te imam je postala velika uspešnica. Ste pričakovali takšen odziv?

Iskreno povedano, nisem si upal niti sanjati o takšnem uspehu. Skladba je nastala iz čiste iskrenosti, iz ljubezni do moje žene Petre, ki mi stoji ob strani že vsa ta leta. Ljudje so to začutili. Danes, ko se na koncertih dvorana zlije v en glas in vsi pojejo te besede, me vedno znova gane. To je potrditev, da sem na pravi poti in da iskrena čustva vedno najdejo svojo pot do poslušalcev.

Kako bi opisali razliko med delovanjem v skupini in samostojnim ustvarjanjem?

Razlika je ogromna. V skupini si del ekipe, odločitve se sprejemajo skupaj, zvok je plod kolektiva. Zdaj sem pri ustvarjanju bolj oseben. Vsaka pesem, ki jo izdam, nosi košček moje trenutne energije in mojih osebnih zgodb. Več časa posvetim besedilom in interpretaciji, saj želim, da ljudje slišijo Mikija takšnega, kot je v resnici – brez filtrov.

Prepuščam se toku

Pripravljate tudi samostojni album?

Absolutno. Trenutno sem polno zaposlen v studiu. Ustvarjam nove skladbe, ki bodo dopolnile to, kar sem začel z baladami, hkrati pa bo na albumu tudi nekaj bolj energičnih ritmov. Želim, da je album kot mozaik mojega življenja – malo romantike, malo zabave in veliko dobre volje. Komaj čakam, da ga delim z vami. Nisem popoln začetnik, a se velikokrat počutim natanko tako – kot bi moral vse graditi znova in se truditi od začetka. Po drugi strani je to pravzaprav super. Ravno včeraj mi je nekdo od najbližjih rekel, da bi mi bilo sicer dolgčas. V tem je veliko resnice. Zdaj mi res ni dolgčas, saj se moram truditi na vseh področjih. Ne gre le za ustvarjanje, snemanje in pisanje glasbe ter besedil, temveč tudi za lobiranje in dvigovanje prepoznavnosti v medijih – od časopisov do radijskih in televizijskih postaj. Povsod moraš biti aktualen. Poleg tega si moram priskrbeti tudi nastope. Ker pa se mi je zdelo, da je dela še vedno premalo, sem si zadal še eno veliko stvar …

Katero?

Pred dnevi sem imel svoj prvi veliki ekskluzivni koncert na Ljubljanskem gradu. Tam sem nastopil s svojimi prijatelji in glasbenimi gosti, ki so mi prišli naproti. Z mano so bili Omar Naber, Tilen Lotrič, Miša Kontrec, tamburaški orkester Šmartno in Anika Horvat.

Anika je tudi pevka, s katero ste posneli svoj prvi duet. Kako to, da prav z njo?

Tako je naneslo. Skozi celotno solo zgodbo se prepuščam toku; nisem človek, ki bi vse podrobno načrtoval. Tisto, kar se mi zgodi, sprejmem in v tem uživam. Tudi spremljevalno skupino sem sestavil tako. Imam čudovite glasbenike, ki me spoštujejo, spremljajo in z mano uživajo na odru. Jaz to čutim, in če čutim jaz, čutijo to tudi ljudje pod odrom. Zato mi je ta glasbena kariera v teh letih res v velik užitek.

Pa ste pričakovali, da boste imeli nove izzive, ko ste se odločali za samostojno pot? Je težje ali lažje, kot ste mislili?

Pravzaprav sploh nisem razmišljal o tem. Če bi, se verjetno ne bi odločil za ta korak. O tem sem v resnici razmišljal že pred dvajsetimi leti, a takrat nisem zbral dovolj poguma. Potem se je zgodilo, kar se je, in sem bil primoran skočiti v ocean in zaplavati …

Ljudje se na splošno bojimo sprememb. Pogosto se pritožujemo nad situacijo, a je ne spremenimo. Včasih je dobro, da te življenje preprosto nekam vrže, kajne?

Točno tako. Z leti postaneš ziheraš. Vse postane preveč varno, nimaš več velikih izzivov ali presenečenj. Zato sem srečen, da se mi zadnji dve leti vse dogaja tako intenzivno. Če bi ostal v prejšnji skupini, bi le vegetiral, avtorsko bi ostal neizpolnjen. Zdaj igram svojo glasbo. Tudi na koncertu sem izvajal izključno svoja dela.

Sin je na omrežjih najmočnejši

Vam to veliko pomeni? Je velika razlika, če igrate svojo pesem ali pa svetovni hit?

Absolutno, to je ogromna razlika. Vsak glasbenik me bo razumel. Če igraš pesem Rolling Stonesov, ki jo pozna ves svet, nikoli ne boš Rolling Stones. Če pa zapojem pesem Mikija Vlahoviča, sem edini na svetu, ki jo zna zapeti prav – tudi če kdaj kakšen ton zgrešim.

Pri vas doma ste vsi zelo prisotni na družbenih omrežjih, pravi vplivneži. Kako to deluje – je to že družinski posel ali vsak dela zase?

Razmišljali smo o družinskem poslu, saj smo vsi prepoznavni – moja žena in oba otroka. Morda ta čas še pride. Prijatelji nam v šali pravijo, da smo kot slovenski Kardashiani - Vlahovicshians. Za zdaj se vsak ukvarja s svojim poslom, čeprav imamo veliko skupnih točk.

Ste si na družbenih omrežjih konkurenca?

Sploh ne. Opazil sem, da imajo objave, kjer se pojavi kdorkoli iz družine, še boljše odzive. Sin Mark je na teh omrežjih najmočnejši, sledi hčerka, nato pa jaz in žena.

Kako se je vaše življenje spremenilo s temi novimi mediji? Včasih ste bili prisotni v klasičnih medijih, sin je igral hokej ...

Hvaležen sem za te spremembe. Sin je moral zaradi covida prenehati igrati hokej, kar ga je precej potrlo. A kot pravijo – ena vrata se zaprejo, druga pa odprejo. Odprl se mu je svet TikToka, postal je vplivnež in ima svojo marketinško agencijo. Zelo je uspešen, ustvaril si je življenje in postal oče moji vnukinji Illi. Kot starš sem najbolj srečen, ko vidim, da je otrok samostojen in preskrbljen.

Omenili ste vnukinjo, zdaj pa je noseča tudi vaša hčerka Tia.

Tako je, spet bom dedek. Če bo vnuk, bo to moj prvi vnukec, in sreča bo neizmerna. Ponosen sem na otroka, ker sta ostala normalna, kar je v današnjem svetu že redkost. Sta samostojna in trdno stojita na tleh. Vesel sem, da se je hčerka odločila za materinstvo pri triindvajsetih. Danes se temu čudijo, a njena mama je prvega sina rodila že pri dvaindvajsetih. To je čudovita zgodba.

Ste spet jokali, ko ste izvedeli, da boste še enkrat dedek?

Jokal sem kot dež. Mark mi je novico povedal s fotografijo, ko smo se vsi skupaj slikali, Tija pa me je presenetila na podoben način. Mami je rekla, da mora prinesti dve žlici, ker je "lačna za dva". Skoraj sem se zadavil od presenečenja! Moje življenje je bilo že dvakrat ogroženo zaradi novic o vnukih (smeh). Ko mi je povedal Mark, sem ravno jedel cmoke, on pa je prinesel fotografijo in rekel: "Glej, na sliki nas je trinajst, čeprav nas je bilo dvanajst."

Ali ste imeli ob teh novicah kakšno krizo? Vas je skrbelo staranje ali ste imeli krizo srednjih let že prej, hehe?

Priznam, krizo sem imel res tik pred petdesetim letom. Bal sem se te številke, ko pa sem jo prekoračil, sem ugotovil, da ni nič hudega. In ko sem enkrat prekoračil petdesetico, se je vse umirilo. Počutil sem se, kot bi vstopil v s soncem obsijano sobo. Edina slaba stvar pri teh letih je morda to, da čas leti trikrat hitreje. Drugače je super. Uživam in sprijaznil sem se, da sem v "jeseni življenja". To obdobje želim čim bolj izkoristiti s svojo soplesalko, svojo ženo, in trenutno nama je res lepo.

Vidva sta itak vedno znala uživati, se mi zdi kot opazovalki …

Vsak, ki ima otroke, ve, da je včasih tudi naporno. Vendar sva bila s Petro glede vzgoje vedno usklajena ekipa. To se mi zdi za mlade starše ključno – da otrok ne išče zavetja pri enem proti drugemu, ampak da starša delujeta kot ena streha nad glavo. Veliko sva delala, ona v svoji službi, jaz sem ogromno nastopal.

Sta imela kakšno krizo, ko sta šla otroka na svoje?

Mislite na tisti trenutek, ko gnezdo ostane prazno? Pri naju so takrat odšli še psi, eden za drugim so poginili … Nenadoma sva ostala res čisto sama. Takrat vidiš, ali si za skupaj. Vidiš, ali se imaš pri kosilu o čem pogovarjati, ali lahko greš skupaj na dopust in klepetaš ob zajtrku in večerji. Midva se na srečo ogromno pogovarjava in si zadostujeva. Čeprav sva oba zelo družabna in se rada druživa z drugimi, nama je najbolj lepo, ko sva sama.

V čem najbolj uživata, ko sta sama?

V potovanjih. Sploh Petra bi najraje štirikrat prepotovala ves svet. (nasmešek) Tudi poleti, ko gremo na morje, nismo nikoli cel dan na isti plaži. Vedno raziskujemo, se premikamo in veliko vidimo. Priznam, da se na takšnih dopustih ravno ne spočijem, vidim pa ogromno.

Je imela Petra kdaj težave s tem, da ste glasbenik? To prinaša specifičen življenjski slog – prihajanje domov zjutraj, oboževalke ...

Kar se tiče ljubosumja glede oboževalk, mislim, da ga ni bilo toliko, kot bi ga morda pričakovali pri kakšni drugi ženski. Edina "težava" je bila, da me je vedno čakala. Ne glede na to, ali sem prišel ob štirih ali petih zjutraj, ni mogla mirno zaspati, dokler ni zaslišala mojega avtomobila na dvorišču. To je bila njena navada, ki pa mi je bila po svoje zelo lepa.

To je verjetno prineslo tudi določeno odgovornost. Ste bili zaradi tega med tistimi, ki so po koncertu hiteli pospravljati opremo, da bi bili čim prej doma?

Niti ne, pri delu sem profesionalec. Vedno sem vedel, da je druženje po koncertu del posla. Takrat se pogosto sklenejo novi dogovori in poznanstva.

Ste morda kdaj obžalovali, da ste postali glasbenik?

Ne, nisem. Sem se pa pred leti vprašal, kaj sploh znam delati drugega, če bi nehal igrati. Če bi vi vedeli za kakšen drug poklic zame, mi povejte, ker sam nimam pojma (smeh). Nikoli nisem imel plana B. Moja žena mi sicer vsak teden najde dve novi potencialni službi in verjamem, da bi bil marsičesa sposoben, vprašanje pa je, ali bi v tem užival tako kot v glasbi.

Slaščičarna ni zame

Imeli ste tudi obdobja različnih poslovnih podvigov, od slaščičarn do nepremičnin ...

V nepremičninah nisem užival. Slaščičarno pa sem odprl bolj na prigovarjanje prijateljev, češ da bom tam lahko imel sestanke in bil frajer. Nič od tega ni bilo res! Ko sem bil tam, nisem mogel sproščeno sedeti na sestanku, ker sem ves čas gledal, ali je natakarica pospravila mizo, postregla goste in zakaj ni pripravila čokolade … Z glavo sem bil drugje, tako da sem ugotovil, da to ni zame.

Imeli ste tudi obdobje resne finančne krize. Kako danes gledate na to preizkušnjo?

To je bila zame najtežja stvar v življenju, takoj za popravnimi izpiti v šoli (smeh). Finančna kriza je bila prava mora, grozne in težke stvari so se dogajale, ki pa sem jih hvala bogu rešil. Upam, da nikoli več ne bom v takšnem položaju. Tisto je bila velika šola. Ravno to, da sem vse stvari rešil kmalu po petdesetem, mi je omogočilo, da sem lažje zadihal. Odvalila se mi je ogromna skala z vratu.

Kaj je to pomenilo za družino? Petra se je v tistem obdobju očitno izkazala kot izjemna partnerica …

Otroci niso vedeli, za kaj gre in niso občutili kakšne velike spremembe standarda. Jaz sem očitno rojen pod srečno zvezdo, saj me je nekaj vodilo do rešitve … Petra pa mi je v tistih trenutkih stala ob strani kot velik steber. Večina žensk tega verjetno ne bi storila. Takrat sem dobil dokončno potrditev, da sem si izbral pravo žensko. Poleg tega, da je lepa in privlačna, je predvsem čudovita oseba, na katero se lahko zaneseš.