(INTERVJU) Tadej Košir, kitarist: Senidah je rojena izvajalka s prirojeno prezenco na odru

Velika balkanska zvezda Senidah se je v zadnjih letih posvetila bolj regiji in nastopom po Evropi kot doma. Zato je bil nedavni koncert v Stožicah težko pričakovan in verjetno ni presenečenje, da je bila arena napolnjena do zadnjega kotička. Je pa Senidah vsekakor presenetila, saj je pripravila spektakel, ki se ga ne bi sramovale niti svetovne glasbene dive. Ker tako bogatega, razdelanega, dovršenega koncerta pri nas še ni bilo, smo njenega stalnega spremljevalca na odrih, kitarista Tadeja Koširja, prosili za nekaj podrobnosti, hkrati pa smo priložnost izkoristili, da pove nekaj več tudi o svojih drugih projektih, saj se ukvarja tudi z založništvom in produkcijo, pred nekaj meseci pa je pod imenom Stalker izdal prvenec Me slišiš, svet?

S Senidah sodelujete že vse od začetkov skupine Muff. Bi lahko rekli, da ste njen najpomembnejši glasbeni sodelavec?

To mesto zagotovo pripada Anžetu Kacafuri. On jo je pripeljal na prva sodelovanja, še preden smo sestavili bend Muff, skupaj pa sta s svojo vizijo odprla pot na Balkan. Jaz sem se pri njeni solo poti pridružil malo kasneje.

To je res, pa vendar Anžeta ni vedno z njo, medtem ko jo vi spremljate tudi na manjše nastope.

Ja, kar se koncertiranja tiče, pa to drži.

Projekt za 150 ljudi

S Senidah ste sodelovali, ko še ni bila prepoznavna. Jo je zvezdništvo kaj spremenilo?

Predvsem se spremeni okolica. Ljudje na prepoznavne ljudi enostavno gledajo drugače, sploh ko si tako znan v celi regiji, kot je ona. Ljudje te na skrivaj snemajo, slikajo, hodijo za teboj, ves čas si pod drobnogledom in potem lahko še te slike končajo v tabloidih. Tako te okolica prisili v določene spremembe - če to želiš ali ne. Zame je ona ostala taka, kot je bila.

Spektakel v Stožicah je bil presežek. Da si bodo bralci bolje predstavljali, kako ogromen projekt je to, mi povejte, koliko ljudi je sodelovalo pri pripravah in koliko vas je bilo vse skupaj na odru, koliko časa so trajale priprave?

To so zelo obsežni projekti, ki se začnejo ponavadi leto dni prej z najavami, prodajo kart, prvimi objavami v medijih in zametki osnovnih idej ter z različnimi koncepti koncerta, oblikovanjem odra, ki jih postavi izvajalec in jih potem usklajuje z režiserjem in drugimi sodelavci. In seveda sestaviti je treba ekipo, ki bo skrbela in izvajala  posamezne sekcije. Številčno je ljudi res veliko, sploh v zadnjih fazah, ko se postavlja vsa produkcija. Na grobo bi ocenil, da pri projektu deluje okoli 150 ljudi. Na odru je bilo 17 spremljevalnih glasbenikov, trije gostje in seveda Senidah, brez katere se taka zgodba seveda ne bi zgodila. S prvimi vajami smo pričeli dva meseca pred koncertom, smo pa letos imeli zelo pestro koncertno sezono z okoli 60 koncerti, tako da smo bili že uigrani, kar se tiče pesmi, ki smo jih izvajali z rednega repertoarja. Letos smo nastopali od Makedonije do Norveške in vse vmes, doma pa smo imeli samo ta veliki koncert v Stožicah.

Kakšni so okvirni stroški take produkcije?

Produkcija je bila zelo zahtevna in posledično je cena temu primerna. Tehnika, dvorana in ostale stvari, ki pridejo zraven za izvedbo takega dogodka, zahtevajo okoli 250.000 evrov - brez honorarjev udeležencev. Na koncu upaš, da ljudje, ki plačajo dražjo vstopnico in potem vidijo šov, razumejo, kam je šel ta denar. Imeli smo ekipo izkušenih ljudi, ki so skrbeli za tehnični menedžment in produkcijo, da je zadovoljila kreativne zahteve Senidah in režiserja Anžeta Škrubeta. 

Dejstvo je, da še nikoli slovenski izvajalec ni imel tako velikega odra in tako velike produkcije. Ker je to veliko tveganje, saj prinaša ogromno stroškov. Kar nekaj organizatorjev je propadlo, ko koncert ni uspel in se iz tega niso mogli pobrati, saj je bila izguba tako velika. Je koga v ožji ekipi skrbelo? Je kdo "navijal", da bi vseeno oklestili stroške? Navsezadnje bi tudi pol manjša produkcija še vedno bila boljša od vsega, kar smo bili vajeni.

Vedno so usklajevanja glede želja in dejanskih stroškov, mislim, da se na koncu ti kompromisi niso opazili. In tudi sicer jih je bilo malo.

Pevke so še bolj na udaru

Stožice je že večkrat napolnil Magnifico, ampak pri njem ni nihče pričakoval, da bo še plesal. Senidah pa je izvajala zahtevne koreografije, hkrati je morala biti vokalno točna, kar zahteva dobro kondicijo. V primerjavi s Siddharto ali drugimi bendi je bila ves čas sama v središču pozornosti, kar tudi zahteva popolno osredotočenost. Danes na koncertih ne sme manjkati video zid, zato je morala paziti še na to, da jo snemalec lahko dobro posname … Bi se strinjali, da so pevke v primerjavi z moškimi kolegi pod večjim pritiskom?

Vsekakor se strinjam, da so ženske že na splošno pod večjim pritiskom kot moški, predvsem glede videza. Pevke so še bolj na udaru, saj so javno izpostavljene osebe, ljudje, predvsem anonimni komentatorji, pa se žal ne zadržujejo, ko ocenjujejo njihov videz. Senidah je rojena izvajalka in ima poleg izjemnega vokala in ustvarjalnosti pri pisanju melodij tudi prirojeno prezenco na odru. Ko to združiš z veliko vajami, plesalci in dobro režisersko taktirko, je težko zgrešiti dober rezultat. Strinjam se, da je zelo zahtevno plesati, peti, menjati pozicije, se preoblačiti … Artistov, ki to zmorejo na tak način kot Senidah, niti v svetovnem merilu ni veliko.

Pravite, da je Senidah rojena za oder. Ste to ugotovili takoj, ko ste jo spoznali?

Nekaj je seveda talent, ostalo pa pride s prakso, z nastopi, ampak ob predpostavki, da sploh si tak, da si na to pozoren in se zavedaš, kaj pomenita oder in nastop na njem, ki ga potem razvijaš. V tem smislu se mi zdi to pri njej naravno. Lahko se tega tudi priučiš, a mislim, da se to na koncu opazi.

Vi in drugi člani benda ste bili na koncertu malo v ozadju. Vam je všeč, da se lahko kdaj malo skrijete?

Šov je temeljil na močni vizualni podobi, animacijah, ogromnih ekranih, veliko lučeh, plesalcih in seveda zvezdi večera. Pri tovrstnih šovih v zadnjem času v tujini spremljevalni bend velikokrat sploh ni v vidnem polju gledalcev. To je vloga, ki jo sprejmeš, ker si stranski igralec v zgodbi. Sicer smo imeli tudi svoje trenutke, ko smo prišli naprej na oder, ampak izpostavljenost benda v takem kontekstu ni pomembna. Vse je odvisno od vizije artista in režiserja. Mi smo tam, da te vizije čim bolje podpremo.

Zaprem se v studio in ustvarjam

Čeprav ste letos izdali samostojni album, ga niste prav dosti promovirali, saj ste imeli kup koncertov s Senidah. Načrtujete zdaj kakšne samostojne koncerte?

Ta projekt je moj odklop od rednega dela, ki ga kot glasbenik preživim na poti. Zaprem se v studio in ustvarjam. Tako sem letos zaključil svoj prvi album. Bi se pa moral temu delu posvetiti, sestaviti ekipo, se spet zapreti v prostor za vaje in si vzeti čas, da bi sestavili vse tako, da bi se počutil suvereno, ko bi stopili na oder, sploh kot pevec. Za to je potreben čas, ki ga za zdaj nimam.

Pravijo, da je glas najbolj popoln inštrument. Se strinjate ali vseeno prisegate na kitaro?

Res je glas najbolj prirojen in najbolj lasten, kar se izraza tiče. Vsak ga uporablja, razen redkih izjem, in niti eden po tonu ni čisto enak drugemu. Glas tudi zakoplje v človeka najgloblje od vseh inštrumentov. Je pa na koncu le orodje kot vsako drugo glasbilo in je rezultat odvisen od tega, kaj z njim počneš. Kitara je v tem smislu moja prva izbira, z njo se lahko najbolje izrazim, je uteha, ogledalo, veselje in prekletstvo.

Kako se je razlikovalo snemanje samostojnega projekta Me slišiš, svet? od stvari, ki jih delate za druge? Ste najboljše rife prihranili zase?

Ko delam za druge, se moram prilagoditi izvajalcu ali producentu, torej naročniku. In takrat je pomembno, da si glasbeno čim bolj širok in znaš dostaviti stvari, ki jih skladba, na kateri delaš, potrebuje. Ko delam zase, mi je pa najprej pomembno le to, kaj želim izraziti, in potem raziskujem, v kakšni obliki bi to podal naprej. V tem primeru nisem omejen in nimam navodil. Je pa taka pot pogosteje težja.

Začeli ste s preigravanjem Erica Claptona. Vam je še vedno vzor?

Ja, seveda, Clapton je eden največjih, predvsem sem fan njegovega obdobja, ko je ustvarjal z zasedbo Cream. Rad se vrnem nazaj in poslušam tisto, kar sem pred leti z zanimanjem preučeval. On je bil moj prvi kitarski idol, kasneje so prišli seveda še Hendrix, Jeff Beck in ostali redni osumljenci. (smeh)

Hendrix je zagotovo na kitari pokazal stvari, ki jih pred tem še nismo slišali. Kako pa je danes? Verjetno je že vse preigrano, vse preizkušeno, torej so kitaristi lahko "samo" tehnično bolj izpopolnjeni ali kako?

Mislim, da je tehnika v smislu dovršenosti in hitrosti že izgubila svoj smisel oziroma ni več tako zanimiva, kot je bila pred desetletji. Seveda pa so glasbene podzvrsti, pri katerih je to glavna vrlina, še danes aktualne. Zdaj sta bolj v ospredju zvok in sam izraz. Govorim o sodobnih produkcijah, ki me zanimajo in so mi blizu, v popularni glasbi pa je v zadnjih dvajsetih letih ogromno repliciranja vzorcev in zvoka iz 70-ih, 80-ih, tudi 90-ih let. Zato imate mogoče ta občutek, da je že vse preigrano in slišano.

Zakaj ravno kitara?

Prišla je čisto po naključju. Brat je najprej hotel igrati kitaro, meni pa so potem dodelili klavir. Ampak ker so starši potem kupili klaviature, se je bratu ta inštrument zdel bolj privlačen in me je nekako zrinil ... in sem pristal na kitari. Hecno je, da je on danes novinar, jaz pa profesionalni kitarist.

Verjamete, da je bila taka vaša usoda?

Verjamem, da se nekatere stvari zgodijo same od sebe in je potem odvisno od posameznika, kako se z njimi spopada. V kitaro me je nekaj potegnilo, verjetno bi kasneje vseeno gravitiral proti temu inštrumentu. Kdo ve?