(INTERVJU) Glas nastane iz telesa, ne iz napora, pravi Ana Vipotnik, ki je ob petju vse bolj terapevtka

Prihodnost pevke v zasedbi Fake Orchestra je sicer v tem trenutku bolj negotova, saj kaže, da sodelovanje zaključujejo. A Ana Vipotnik je tudi terapevtka dihalne koordinacije, s katero se je srečala, ko je iskala načine za izpopolnjevanje pevske tehnike. V ZDA je študirala po sistemu MDH Breathing Coordination - to je metoda, ki sta jo razvila Robin De Haas in Lynn Martin. De Haas je avtor knjige Pot glasu, ki jo je v Sloveniji pred časom predstavljal prav v njeni družbi, saj je očitno ponosen na svojo študentko in sta zato že skoraj desetletje v stiku, saj se ves čas rada izpopolnjuje. Anin studio se imenuje prostor, kjer izvaja te masaži podobne tehnike, dihalne in glasovne vaje za boljšo kakovost dihanja, zdravje glasu, umirjanje živčnega sistema, odlične športne rezultate in komplementarno pomoč pri nekaterih pljučnih obolenjih.

Je knjiga Pot glasu, v kateri lahko beremo tudi o metodi, ki jo uporabljate pri svojem delu, primerna za širšo javnost ali je namenjena predvsem pevcem, govorcem?

Knjiga je namenjena tako pevcem, uporabnikom glasu kot tudi vsem ostalim, ki jih malo bolj poglobljeno zanima dihanje in vse, kar vpliva nanj. V njej so predstavljene tudi nekatere vaje.

Kako bi v nekaj stavkih opisali bistvo De Haasove metode nekomu, ki o tem ne ve nič?

Metodo, ki sta jo razvila Robin De Haas in Lynn Martin na podlagi dela in raziskovanja začetnika dihalne koordinacije Carla Stougha, bi morda najlažje opisala kot vračanje k izvornim nastavitvam; našega telesa, diha, glasu. Gre za to, da ogromno znanje, ki ga zajema dihalna koordinacija, nagovarja in neguje delovanje naših struktur na način, da z najmanjšim naporom dosežemo največji učinek, kar pa se lahko zgodi le, ko uporabljamo svoje strukture glede na izvorno oblikovanost in funkcijo ter ob ustrezni koordinaciji.

Individualna obravnava prinaša rezultate

Zakaj se vam zdi ta pristop tako revolucionaren?

Pristop je revolucionaren, ker se močno povezuje z inteligenco naših teles ter nudi individualno obravnavo vsakemu učencu; prav individualna obravnava zato prinaša odlične rezultate, pa naj gre za uporabnike glasu ali osebe, ki delujejo v visoko stresnih okoljih.

Velik poudarek je na sodelovanju trebušne prepone, medrebrnih mišic in hrbtenice. Kako ste to začutili pri sebi?

Predvsem gre za to, da je naš prsni koš sestavljen iz mnogih delcev in sklepov, pogosto pa se zgodi, da zaradi mišičnih napetosti, ki so posledica slabe uporabe svojih struktur in stresnih odzivov na življenjske situacije, gibanje, ki je sicer naravno prisotno v vseh teh strukturah, umanjka. Ko se sprosti napetost v prsnem košu, v medrebrnih mišicah, v mišicah, ki obdajajo hrbtenico, se pojavi gibanje, ki vedno dobro vpliva tako na naše dihanje in posledično na naše počutje. Ustavitev gibanja zaradi napetosti pa nas žal vodi v obratno smer.

Katere so najpogostejše napačne predstave o dihanju pri petju, ki jih srečujete pri svojih strankah?

Prva napačna predstava zadeva količino zraka, ki je potrebna za tvorjenje zvoka. Ta je običajno precej manjša, kot si večinoma predstavljamo. Pri dihalni koordinaciji običajno govorimo o majhnem in enakomernem toku zraka pri izdihu, kar vpliva odlično na naš glas, živčni sistem, tak tok zraka pa je všeč tudi našim rebrom. Druga zelo razširjena napačna predstava pa je izrazita osredotočenost na dihanje v trebuh; kadar deluje le ta del vdiha, se v telesu ustvarjajo neravnovesja, ki vplivajo na celotno telo.

Omenila pa bi še izjavo moje učiteljice Lynn Martin, ki je vedno znova poudarjala; ko si v dvomu, izdihni; da je torej izdih zelo pomemben del dihalnega cikla, ki ga je sama percipirala kot prvi del dihalnega cikla.

Kako se po vaših izkušnjah ljudje odzovejo, ko razumejo, kako naj bi telo dejansko sodelovalo pri glasu?

Mislim, da so običajno olajšani, saj odkrijejo in zares razumejo, kaj vse nam nudi telo kot podpora glasu. Ko zadeve obvladamo, se dogodi neka lahkotnost, saj vemo, da nas telo lahko podpre in moramo le dovoliti, da to naredi. Včasih se šalim, da se moramo sami sebi (ter svojim idejam in pogosto napačnim predstavam o glasovni podpori) umakniti s poti.

De Haas združuje glasovno tehniko, somatske prakse in nevrofiziologijo. Kaj se vam zdi v tej kombinaciji najmočnejše?

Najmočnejše se mi zdi, da je ena redkih tehnik namenjena delu z glasom, ki uporablja hands-on pristop, torej neke vrste konkretno delo s telesom, tako koordinira mišično delovanje, odpravlja neravnovesja ter na zelo konkreten način vodi k boljšemu in lahkotnejšemu tvorjenju zvoka. Taki pristopi so skoraj neobstoječi v vokalni pedagogiki, mislim pa, da so njena prihodnost.

Česa se kot terapevtka najpogosteje lotevate pri ljudeh, ki pridejo k vam z utrujenim glasom?

Najprej se lotim napetosti v predelu vratu, jezika in čeljusti, primerne količine zraka ter ravno prav odmerjenega delovanja trebušnih mišic. Pogosto se z učenci ukvarjamo tudi z osrednjo telesno osjo, vsakemu pa glede na njegovo specifiko prilagodim uro ter domače vaje.

Ko odpreš telo, se glas lažje tvori

Ali lahko opišete kak primer iz prakse, ko je posamezniku metoda radikalno spremenila glasovne zmožnosti?

Veliko je teh primerov. Najbolj vesela sem bila, ko ena od strank ni potrebovala operativnega posega zaradi ciste na glasilkah. Drugim se je glas dosti kasneje utrudil in postal bolj vzdržljiv. Imela sem celo učenca, ki je zelo cenil, da se mu je glas po obiskih pri meni nekoliko znižal, saj mu je bila kot govorcu ta barva bolj pri srcu.

Kaj je najzahtevnejše pri učenju te metode?

Gre za nekakšen proces ostrenja različnih zaznav; tako vizualnih in slušnih kot tudi taktilnih. Res je fascinantno, kakšen krasen organ so naše dlani in koliko vsega lahko zaznavajo, spreminjajo in kanalizirajo.

Kako se metoda obnese pri profesionalnih pevcih?

Dosedanje izkušnje so zelo dobre. Ko enkrat odpreš telo, se glas vedno nekako lažje tvori. Pogosto so profesionalni pevci poročali o čudovitem občutku lahkotnosti pri petju po individualni uri dihalne koordinacije.

Kako hitro lahko človek zazna spremembo v glasu, ko začne delati po tej metodi?

Sprememba je v večini primerov kar hitro zaznavna, je pa seveda odvisno od trdovratnosti določenih napetosti v telesu, stanja glasilk ter v primeru patologij tudi zavzetosti učenca za izvajanje domačih vaj.

Kako pomembno je za pevca, da ima urejeno dihanje tudi v vsakdanjem življenju, ne samo na odru?

Mislim, da je to pomembno za vse, če so pevci ali ne. Vsakemu od nas se splača nekoliko poglobiti v dihanje in raziskati to deloma samodejno in samoumevno človeško funkcijo.

Katere tri stvari iz knjige bi po vašem mnenju moral poznati prav vsak, ne le pevci?

Da se prepona, ki je ogromna mišica v našem prsnem košu, lahko skoraj ne premika ali izvede res velik gib in da na to lahko vplivamo tudi z metodo, ki jo učim.

Da je vdih precenjen, saj je glavno "zdravilo" za naše dihanje izdih.

Da je prsni koš sestavljen iz številnih artikulacij, katerih glavni namen je, da se gibljejo in ne da so statične.

Kako je De Haasov pristop vplival na vaš odnos do lastnega glasu?

Rada imam svoj glas, vem, kako ga negovati in skrbeti zanj ter ohranjati telo v harmoničnem odnosu z glasom pri petju. To pomeni, da sem prek znanja, ki nam ga je posredoval Robin, prvič bolje razumela pojem pevske podpore in jo začela izvajati tudi v praksi.

Kako se je vaš glas razvijal skozi različna ustvarjalna obdobja?

Lahko bi rekla od nežnega, negotovega začetka z dosti težavami (intonacija, višine, moč ...) do stabilnejšega glasu, na katerega se lahko zanesem, celo ko nisem povsem spočita ali zdrava.

Ste imeli kdaj obdobje, ko ste imeli z glasom težave?

Ko sem bila kot najstnica v osebni krizi, sploh nisem zmogla peti, čeprav je bil glas zdrav. V nekem obdobju je težavam z glasom botrovalo tudi nenatančno pedagoško vodstvo.

Kako skrbite za glas v vsakdanjem življenju?

Vsak dan najprej ogrejem telo z nizom somatskih vaj iz dihalne koordinacije in naredim ogrevalne vaje za glas, kadarkoli učim ali nastopam.

Kaj se trenutno dogaja z vašo zasedbo Fake Orchestra?

S Fake Orchestra se, kot kaže, žal počasi razhajamo, a v lepem spominu mi bo ostalo na desetine čudovitih koncertov, naklonjene publike in izvrstnih sodelavcev.

Kaj vam pomeni igranje na koncertih, kjer je publika zelo raznolika?

V mojem primeru to ni težava, saj izvajam zelo širok repertoar, ki ga v dogovoru z naročnikom brez težav prilagodim publiki in dogodku.

Se vam zdi, da občinstvo danes drugače posluša kot nekoč?

Mislim, da obstaja razlika med zelo mlado publiko ter publiko v srednjih letih in starejšo. Prav gotovo se pozna tudi nasičenost z raznimi digitalnimi stimulacijami in impulzi, ki se nam dogaja vsak dan. Glasbeniki želimo to preseči in občinstvo popeljati v resnično čutenje in doživljanje, v ta trenutek.

Katera je bila vaša najlepša odrska izkušnja?

Veliko jih je; govorimo o stanju flowa, ko padeš v muziko, si srečen in greš s tokom. Ravno zato imam rada tudi improvizacijo na odru, saj se zgodi veliko lepih trenutkov, ko se z kolegi poslušamo in čutimo.

Vaša starša sta bila pomembna umetnika. Mama Marijana Brecelj je še vedno aktivna na igralskih odrih in pred kamerami, oče Matjaž Vipotnik pa je bil priznani oblikovalec. Kako je to oblikovalo vašo pot?

Odraščanje v umetniškem okolju me je seveda zelo zbližalo s številnimi izvrstnimi ustvarjalci iz generacije mojih staršev, tako da se mi zdi povsem samoumevno, da imam neko prijateljsko zvezo z našimi številnimi vrhunskimi ustvarjalci in se mi to ne zdi nič posebnega. Gotovo je bila pri odraščanju v takem okolju odločitev, da stopim na pot pevke, nekoliko bolj samoumevna.

Torej je bila tudi umetnost doma nekaj samoumevnega?

Seveda; odrasla sem s kopicami knjig, obdana z očetovimi slikami in plakati, ob popoldnevih pa sem poslušala, kako se mama na pamet uči dramska besedila.

V kolikšni meri ste ju želeli posnemati in kdaj ste našli svojo pot?

Nikoli ju nisem zavestno želela posnemati, moja pot pa mi je bila jasna že od malega, saj sta me glasba in petje naravnost očarala.

Kje vidite svoj glas v prihodnosti – bolj terapevtsko, bolj glasbeno, ali oboje?

Seveda si želim prepevati kot do sedaj, mislim, da se v prihodnosti obeta moj samostojni projekt in tega se zelo veselim. Ker pa sem v zadnjih osmih letih pridobila ogromno znanja tudi o zdravem tvorjenju glasu, sem vesela, da lahko to znanje predajam drugim, sploh tistim, ki se morda znajdejo v težavah.

Kaj vas v tem trenutku najbolj navdihuje – kot pevko, kot umetnico, kot človeka?

Navdihujejo me nova glasbena sodelovanja, ki se obetajo, zasebno pa sem zelo vesela uspehov svojih otrok; sin Matija je pričel študij filmske režije v Zagrebu in je tam zelo zadovoljen, hči Nana je precej zavzeta gimnazijka z mnogimi talenti. To sta moji dve sreči - ko je dobro njima, je dobro tudi meni.