(INTERVJU) Gianni Rijavec: Bolj sproščeno se počutim na odru kot pod njim

Že ko se je skupina Big Ben prvič pojavila na festivalu Pop delavnica leta 1985 s skladbo Lep pozdrav, ciao Mateja, je dosegla velik uspeh, ki ga je v naslednjih letih še večkrat potrdila, tudi s prodajo albuma Adijo Špela; prodali so ga v kar 70 tisoč primerkih - številka, ki je že dolgo nedosegljiva. Ob okroglem jubileju smo Giannija Rijavca povprašali o vzponih in padcih v dolgi karieri, pa tudi o željah, glasbi in seveda tudi o turneji, s katero proslavlja 40-letnico.

Letos praznujete 40 let glasbenega delovanja. Kakšen spektakel pripravljate?

Moja turneja z naslovom Sentimenti se začenja sedaj. Začenjam skromno, tako kot sem začenjal pred 40 leti. Pravijo, da iz majhnega zraste veliko. Tako bo tudi z mojo turnejo. Nekaj koncertov sem že imel v manjših krajih. Zame je vsak kraj biser, ki sestavlja to našo lepo Slovenijo. Želim namreč obiskati sleherni kotiček Slovenije, če se bo le dalo. Turneja se bo stopnjevala, trajala bo vse do konca leta 2027. Višek bo spektakel, ki ga v Sloveniji še ni bilo in ne bo, v Stožicah, Hali Tivoli, Križankah ali Cankarjevem domu, ampak na posebnem kraju, kjer koncerta še nikoli ni bilo. To bo res nekaj izjemnega, veličastnega. Želim, da bo koncert zaznamoval Slovenijo, naše ljudi, da bo to pripomoglo k naši narodni identiteti. Tega namreč primanjkuje. Primanjkuje nam dogodkov, ki bi definirali naš narod, kajti narod definira kultura. Želim si koncerta, ki bo naš, slovenski, in ki bo povezoval.

Pomembna sta duša in srce

So šla leta hitro mimo?

Sploh ne čutim časovne distance - tako je, kot da bi se vse dogajalo sedaj. Ustvarjam, še vedno je v meni tista najstniška energija, še vedno se rojevajo nove skladbe, melodije nosim v sebi. Lahko rečem, da je energija še močnejša, kot je bila, ko smo z ansamblom Big Ben dosegli vrh, višek. Zase pa pravim, da me to še vse čaka. Nisem še na pol poti, moja prava samostojna pot se šele začenja.

Ampak 40 let je že dovolj, da se lahko upokojite. Ali kdaj pomislite na to?

Ah, kje, glasbenik, umetnik se nikoli ne upokoji. To ni moja služba, to je moj način življenja, to nosim v sebi. Rad rečem, da nikoli nisem delal, ker to ni delo, to je poslanstvo.

Kakšen je bil Gianni pred 40 leti? Kakšne cilje ste imeli takrat?

Bil sem enak, kot sem danes, nič se nisem spremenil. Razlika je samo, da imam sedaj izkušnje in mi je veliko lažje kot takrat, ko sem bil "anonimus". Danes je moje ime blagovna znamka, ki sem si jo skozi leta ustvaril. Ko sem začenjal, nisem nikoli pomislil na uspeh, nisem ustvarjal za to, da bi bil slaven, znan. Ustvarjal sem, ker sem vse to čutil, nosil v sebi. Uspeh je prišel sam po sebi. Se mi zdi, da če delaš, da bi zaslovel, ni dobro. To je tek na kratke proge, ne obstaneš. Pomembna sta duša in srce.

Se spomnite, kdaj ste prvič začutili, da bo glasba postala vaše življenje?

Pri meni ni bilo Alea iacta est (Kocka je padla)! Nikoli nisem tega začutil ali rekel, da bo glasba moje življenje. Vse je teklo, kot je teklo. Pustil sem se toku, očitno mi je to bilo usojeno. Glasba, umetnost, kultura, prosveta so v naši družini doma. Ne spomnim se, kdaj nisem igral klavirja, ker je vedno bil klavir pri hiši in še danes je doma več kot 200 let star pianino znamke Petrof. Že kot mali mulc sem rad zahajal med črno-bele tipke. Doma smo peli, stari oče je bil organist v cerkvi, teta je vodila pevski zbor, ki sem ga kasneje prevzel.

Če bi morali teh 40 let opisati z eno pesmijo, katera bi bila?

To je zagotovo pesem Ni cvetja brez trnja, ki sta jo napisala moja dobra prijatelja Tadej Hrušovar in Dušan Velkaverh. Torej življenje ni cvetoče polje, včasih se človek znajde tudi v trnju. Pravzaprav je to dobro, ker če ne okusiš, ne občutiš trnja, potem ne veš, kako lepo je cvetje, kako lepo diši, ne znaš ločiti zeli od plevela. Trnje te utrdi, postaneš močnejši.

Od Murske Sobote do Kopra in še malo čez

Kateri trenutek kariere vam najprej pride na misel, ko pogledate nazaj?

Težko vprašanje. Veliko je trenutkov, ki so pustili sled. Zagotovo so to srečanja z najvišjimi moralnimi avtoritetami na svetu. Vsi trije papeži, Janez Pavel II., Benedikt XVI. in Frančišek, pa dalajlama … To so ljudje na res visokih položajih in hkrati zelo preprosti. Omenim lahko tudi številne turneje po vsem svetu, ki človeku odprejo pogled na svet. 40 let je veliko trenutkov in moja profesionalna glasbena pot je zelo pisana in ni vezana samo na Slovenijo, ni samo od Murske Sobote do Kopra, je še malo čez.

Vas je katera življenjska ali glasbena preizkušnja posebej zaznamovala?

Moja kariera je, kot je verjetno vsaka, sestavljena iz vzponov in padcev. Očitno je to potrebno, kajti če ni padca, ni novega zagona. Ni pomemben padec, pomembno je, da se ponovno poberemo, gremo naprej, da človek ne izgubi volje. Hvala bogu, nisem imel kakšne težke življenjske ali glasbene preizkušnje. Vsekakor pa brez čeri ne gre, to je v življenju normalno.

Kaj je bilo v teh štiridesetih letih najtežje?

Najtežje je bilo, ko sem stopil na samostojno glasbeno pot. Kot del skupine je lažje, ker se delo razporedi. Če si sam, si popolnoma sam za vse. Verjetno je lažje nekomu, ki je vse življenje solist. Jaz sem pa kot kak majhen otrok moral dobesedno shoditi. Bilo je, kot bi začenjal na novo. Dogajalo se je, da ljudje niso točno vedeli, pri kateri skupini sem pel, poznali so moje uspešnice, niso pa vedeli, kdo jih izvaja. Skratka, ni enostavno.

In kaj najlepše?

Najlepši je bil trenutek, ko sem spoznal Patricijo, ki je sedaj moja žena. V moje življenje je prinesla novo luč, novo energijo, nov zagon.

Ste kdaj pomislili, da bi odnehali?

Nikoli, ampak res nikoli. Tudi če ne bi bilo uspeha, ne bi odnehal.

Kako se je skozi leta spreminjal vaš odnos do nastopanja?

Pravzaprav je odnos enak. Enostavno moram nastopati. Oder je moj drugi dom. Bolj sproščeno se počutim na odru kot pod njim. Mislim, da vsi, ki nastopamo, nosimo to v sebi. Pred dnevi sem gledal nadaljevanko o Michaelu Jacksonu in videl in slišal, kako si je Michael želel odra. Glasbenik mora stati na odru, glasba je narejena za oder, ni za v dnevno sobo.

Na katere dosežke ste najbolj ponosni?

Big Ben je imel svoj vrhunec, moj pa šele prihaja, to čutim. Počasi gradim kariero, ne delam instantno, kot se reče, torej uspeh za vsako ceno. Delam, kar čutim, kar nosim v sebi. Ne bom rekel, da sem ponosen na svoje dosežke, očitno pa je, da delam prav, če sem že toliko časa na sceni.

Pravite, kako težko vam je bilo na začetku. S skupino ste bili že na vrhu. Je bilo težko spet začenjati?

Zagotovo je bil prehod na solo kariero udarec. Ljudje so še vedno spraševali po ansamblu in to me je prizadelo, ker nisem vedel, da je Big Ben pustil takšen pečat. Počasi, ampak res počasi, se je začelo dojemati, da sem sedaj solist.

Vaša kariera je raznolika, saj ste menjali zasedbe, sodelavce … Zakaj se vam zdi pomembno, da ves čas iščete nekaj novega, čeprav se v osnovi držite nekih pop smernic?

Sem kreativen in vedno iščem nekaj novega. Mislim, da je to za ustvarjalca normalno, umetnik se vedno išče. Mislim, da sem sedaj najbolj svoj, prišel je namreč trenutek, ko sem na oder postavil klavir. To je moj osnovni inštrument, ki sem ga vsa leta zanemarjal.

Kakšen nasvet bi danes dali mladim glasbenikom?

Vztrajaj in ne delaj instantne glasbe samo, da bi bil všečen. Prilagajanje trgu je najbolj enostaven recept za uspeh, ki pa nima vrednosti na dolgi rok. Za umetnika je največja tragedija, da ne pusti sledi za seboj, s prilagajanjem pa pač ne pokažeš ničesar novega, svojega.

Se je vaš način ustvarjanja skozi leta spremenil?

Ne, ker se vse začne pri klavirju. Spremenila pa se je produkcija, danes je tukaj računalnik, ki ga včasih ni bilo. Snemali smo analogno, v studiu, danes se skoraj vse ali kar vse naredi doma za računalnikom.

Vas še kdaj preseneti, kako se ljudje odzivajo na vaše pesmi?

Vedno znova me preseneča, kako nekatere skladbe, ki so res dobre, ne pridejo do ljudi. Moram povedati, da je vsaka moja pesem narejena enako, z enako vloženega truda in ne delam razlik. Potrudim se, da je na koncu izdelek dober.

Čas bi bil, da se streznimo

Kaj ste se v štiridesetih letih kariere naučili o ljudeh?

Žalosti me, kako smo vedno bolj površni. Ničesar se ne naučimo iz zgodovine, vedno znova se pojavljajo iste napake. Tarnamo, kako nič ni dobro, in se ne vprašamo, kdo sem jaz, kaj počnem, kako razmišljam. Hitro vse pozabimo. Čas bi bil, da se streznimo in pogledamo resnici v oči, kajti resnica je samo ena, ne moreta biti dve. V kolikor se ne bomo streznili, bo streznitev prišla sama od sebe. Občutek imam, da se ljudje danes ne veselijo življenja. Veseliti se moramo, to je zelo pomembno!

Kaj ste se naučili o sebi?

Naučil sem se poiskati v sebi in v drugih dobro. Vsak ima v sebi nekaj dobrega in zato, če je le mogoče, iščem v ljudeh svetlobo in ne teme. Luč je pomembna! Ko v nekom poiščeš dobro, prižgeš v njem luč in ga spremeniš. In še odpuščanje. Moramo se naučiti odpuščati!

Kako se je spreminjalo vaše razumevanje uspeha?

Pravzaprav se ni. Če človek dela, ustvarja, pričakuje uspeh in prav je tako. Kako bi svet funkcioniral, če si ne bi želeli uspeha. Vesel sem, če so ljudje uspešni, in podpiram vse uspešne ljudi, saj so mi nekakšna motivacija.

Kako usklajujete zasebno življenje in javno podobo?

Ni meje med zasebnim in javno podobo, ker ne igram, se ne pretvarjam. Ne prodajam svoje javne podobe, ampak prodajam sebe, prodajam ali tržim svojo dušo. Moja Patricija je napisala knjigo z naslovom Trženje duše.

Katera življenjska lekcija vas je stala največ?

Ko nisem bil pošten, iskren sam do sebe, da svojega dela in sem precenjeval svoje trenutne sposobnosti in zmožnosti. Treba je vedeti, česa si v danem trenutku sposoben, zmožen narediti, treba je biti realen, na trdnih tleh in ne plavati v oblakih.

Kaj vas danes najbolj osrečuje?

Vesel sem svoje Patricije, ki je v moje življenje prinesla nov smisel, novo energijo. Osrečujejo me majhne, drobne stvari, kajti iz majhnega zraste veliko.

Veliko govorite o miru, povezanosti in pozitivnih vrednotah. Se vam zdi, da ljudje danes še znajo prisluhniti takim sporočilom?

To je vedno bolj pomembno. V kolikor ne bodo prisluhnili, se bo zgodila katastrofa. Ko smo ustanovili Mednarodno mirovniško fundacijo Beli golob, so bili ljudje skeptični, celo posmehovali so se. Danes se vidi, kako prav smo imeli. Smo na robu tretjega svetovnega spopada. Vojno imamo v Evropi, naši odnosi so skrhani do skrajne meje. Poglejte na družbena, družabna omrežja, koliko sovraštva je med ljudmi. Ni več časa, da se ne bi zamislili in prisluhnili sporočilom, ki pozivajo k miru, prijateljstvu, povezovanju.

Kaj bi si želeli, da bi bilo v svetu drugače?

Predvsem naši odnosi. Odnosi med nami so katastrofalni. Sovražimo se in ne vem, kje je vzrok za to, kar se dogaja. Imamo preveč vsega in nam ni nič več sveto! Skoraj vse nam je dosegljivo, vsak je lahko že vse in si misli, da je lahko vse. Ko človek ne ve, kje mu je mesto in si misli, da je najboljši, je izgubljen. Vsak izmed nas naj se torej prizemlji, začne misliti tudi na koga drugega in ne samo nase, da se bodo odnosi izboljšali in bomo boljši.

Kaj pa se dogaja z vašo dobrodelno fundacijo?

Mednarodna mirovniška fundacija Beli golob je mirovniška fundacija. Njen osnovni namen je širjenje ideje o miru v svetu in z glasbo to nenehno počnem. Moji koncerti širijo mir, ljubezen, prijateljstvo. V današnjem času opozarjati ljudi, jim govoriti, peti, da mir ni samoumeven, je velika stvar.

So Mariborčanke najlepše punce? Seveda sprašujem zaradi vaše Patricije …

So. In Patricija je lepa, ima klasično lepoto, ima dušo, je zelo inteligentna in je umetnica.

Živite na družinskem posestvu, za katerega vzorno skrbite. Kaj vam pomeni to, da nadaljujete tradicijo?

S Patricijo živiva na naši več kot 300 let stari domačiji. To je velika kraška kmetija, ki ima tradicijo. Ohranjanje tradicije je zelo pomembno. To smo v Sloveniji zanemarili. Saj veste - vse velike stvari se gradijo na tradiciji. Vse blagovne znamke imajo vrednost, če imajo tradicijo. S Patricijo poizkušava tej tradicij dodajati sedanjost in prihodnost. Nikakor ne smemo ostati v preteklosti, kajti od spominov se ne da živeti, je pa pomembno, da gradimo na tistem, kar je že bilo ustvarjeno.

Imate še kakšno neizpolnjeno željo?

Želja je ogromno in tudi prav je tako. Ko zmanjka želja, je konec, v človeku ni več iskre, energije.