Beseda poklic v sebi skriva nekaj globljega – klic. In prav ta klic je življenje Dejana Nikolića obrnil v smer, ki jo danes živi z izjemno intenzivnostjo. Njegova zgodba se ni začela kot premišljena odločitev, temveč kot notranji preobrat v obdobju, ko je bil – kot sam odkrito pove – izgubljen, brez prave smeri in brez občutka, kam sploh spada. Pri petnajstih letih, vpisan na slovenjegraško srednjo ekonomsko šolo, ni našel ne motivacije ne smisla. Vse se je zdelo nekako tuje, oddaljeno. Nato pa je prišlo tisto aprilsko jutro, ko je sedel na frizerski stol – sprva zgolj z željo, da bo na razredni fotografiji videti urejen.
Striženje ni rutina, je performans
A prav tam se je zgodilo nekaj, česar ni mogel prezreti. Med pogovorom s frizerko je začutil tihi, a močan notranji premik. "Kot da bi se v meni prižgala luč," pravi. V trenutku ga ni več zanimala pričeska, temveč proces – kako nastane, kdo jo ustvari, kaj vse stoji za tem. Začel je spraševati, raziskovati, poslušati. Odgovori, ki jih je dobival, so se zdeli kot smerokazi. Ko je zapustil salon, ni bil več isti. Šel je naravnost do šolske psihologinje in brez oklevanja povedal, da se želi prepisati. To ni bila impulzivna odločitev, temveč prvi resni stik s samim seboj.
Ko je svojo odločitev povedal razredu, so sledili različni odzivi, od presenečenja do dvoma. A ena izjava je ostala z njim za vedno – profesorica slovenščine mu je rekla, da je edini v razredu, ki ve, kaj želi. "To so bile prve iskreno spodbudne besede, ki sem jih slišal," se spominja. Doma je bilo sprva drugače. Mama in sestri so ga še vedno videle kot najmlajšega, kot nekoga, ki še ni pripravljen na velike odločitve. Nato pa je spregovoril oče – strog, odločen, z malo prostora za kompromise. In prav on ga je brez zadržkov podprl. "Tisti trenutek mi je spremenil življenje," pravi. Ta podpora je postala temelj, na katerem gradi še danes.
Bil sem vse, a hkrati nič
Njegova pot pa ni bila le poklicna, temveč predvsem osebna. Rojen leta 1989 v Slovenj Gradcu, kot sin priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije, je odraščal z občutkom drugačnosti. V manjšem okolju to pomeni hitro označenost, potrebo po prilagajanju ali pa upor. Dejan priznava, da se je dolgo iskal. Preizkušal se je v različnih vlogah – športnik, navijač, celo prestopnik. Bil je vse in hkrati nič. Brez jasne identitete.
Prelomnica je bila selitev v Celje, kjer je začel obiskovati frizersko šolo. Pri šestnajstih letih, sam v dijaškem domu, brez vsakodnevne opore družine, je prvič zares začel oblikovati sebe. To obdobje opisuje kot intenzivno – polno preizkušenj, padcev, a tudi pomembnih spoznanj. Skozi delo z rokami je začel razumeti, kdo je in kam želi. Frizerstvo mu ni dalo le poklica, temveč strukturo, disciplino in občutek, da nekaj ustvarja. Po končanem šolanju ga je pot za kratek čas vodila v tujino, v Helsinke in London, kjer je spoznaval drugačne pristope, širše razumevanje estetike in industrije. Nato se je vrnil v Slovenijo, v Ljubljano, kjer se je pri dvajsetih letih začela njegova resna kariera. Delal je v eni najbolj priznanih frizerskih akademij, v času, ko so bili standardi izjemno visoki. Tempo je bil zahteven, pričakovanja še višja. "Tam sem ujel val najboljših," pravi. Prav to okolje ga je izoblikovalo – profesionalno in osebno.
Od obrti do umetnosti
Pri štiriindvajsetih letih je naredil pogumen korak in stopil na samostojno pot. Odprl je svoje prve butične salone v Ljubljani in se podal v podjetniške vode. To je bila nova šola – brez varnostne mreže, brez kompromisov. "Učil sem se na lastni koži," pravi. Napake, tveganja, odgovornost – vse to je postalo del njegovega vsakdana. Ob tem ni opustil ustvarjalnosti. Snemal je frizerske kolekcije, nastopal na festivalih, organiziral dogodke, sodeloval pri filmih, serijah in reklamah ter postal ambasador različnih znamk. Frizerstvo je živel v vseh njegovih dimenzijah – kot obrt, umetnost, posel in način izražanja.
Danes poudarja, da frizerji že dolgo niso več le "servis". "Frizer je vse – samo frizer ne," pravi. Po njegovem gre za poklic, ki zahteva razumevanje človeka kot celote. Vsaka stranka je zgodba, vsaka pričeska rezultat odnosa. Pomembno je, da začutiš človeka – njegov stil, energijo, način življenja. Šele takrat lahko ustvariš nekaj, kar mu resnično pristaja.
Prostor, ki postane doživetje
Ta filozofija se odraža tudi v njegovem prostoru – ID Factory Hair Group Academy v Kolodvorski ulici 16 v centru Ljubljane. To ni klasičen salon, temveč prostor doživetja. Je oder, kjer frizerji postanejo umetniki, stranke pa del zgodbe. "Striženje ni rutina, je performans," poudarja. Vsak element ima svojo vlogo – od svetlobe in zvoka do vonja in energije ljudi. Prostor ni statičen, temveč živ organizem, ki raste, se spreminja in nikoli ni dokončan. "Vedno je v nastajanju," pravi. In prav to mu daje dinamiko in življenje.
Umetnost brez besed
Pomemben del njegovega ustvarjanja so frizerske kolekcije, ki jih razume kot umetniški izraz. Vsaka kolekcija izhaja iz aktualnega časa, iz družbenih tem, iz energije, ki jo čuti okoli sebe. Naslovi, kot so Intelligence, Femmen, Zoomaniac ali Organic, niso zgolj imena, temveč koncepti. "Lasje postanejo medij pripovedovanja," pravi.
Iz želje po povezovanju je nastal tudi projekt Hair Club Live – platforma, ki združuje frizerje, ideje in energijo. Dejan opozarja, da slovenska scena pogosto trpi zaradi nepovezanosti in strahu pred izpostavljenostjo. "Imamo potencial, a tudi blokade," pravi. Verjame, da je prihodnost v sodelovanju, v pogumu, da stopimo skupaj. "Namesto skupnega, osrednjega dogodka se scena drobi na manjše, ločene zgodbe. Zato je bila vloga posameznikov, kot je Uroš Popovič, toliko bolj pomembna. Več kot 20 let je uspešno organiziral slovenski frizerski festival — prostor, kjer se je scena lahko združila. Njegov odhod pomeni veliko izgubo. In hkrati opomnik, kako nujno potrebujemo povezovanje. Sam verjamem, da prihodnost ni v tekmovanju, ampak v sodelovanju. V pogumu, da stopimo skupaj. In v odločitvi, da ustvarimo prostor, kjer lahko nova generacija resnično zadiha. In ja — zgodba se nadaljuje. Nove ideje, novi dogodki, nove kolekcije … Tokrat še bolj drzni. Še bolj iskreni. In predvsem — še bolj povezani," razmišlja Nikolić.
Trenutek, ki spremeni vse
Eden najbolj zaznamujočih trenutkov njegove kariere se je zgodil zelo zgodaj – na velikem odru pred več sto ljudmi. Tik pred nastopom ga je preplavil strah. Roke so se tresle, misli divjale. Tudi zaradi jecljanja, ki ga spremlja že od mladosti. Nato pa mu je mentor rekel: "Ne bodo si zapomnili, kaj govoriš, ampak kako govoriš. Bodi ti." Te besede so ga osvobodile. Stopil je na oder in prvič zares užival. "Takrat sem dobil krila," pravi. To ni bil le nastop, temveč trenutek, ko je začel verjeti vase. Jecljanje je dolgo dojemal kot oviro. Kot nekaj, kar ga omejuje. Danes ga vidi drugače. Naučilo ga je potrpežljivosti, poslušanja in globljega razumevanja ljudi. "Morda prav zato bolje začutim ljudi," pravi. To pa je v njegovem poklicu neprecenljivo.
Za vsem stoji tudi njegova družina. Zelo mlad se je poročil, danes je oče dveh otrok. Njegov odnos z ženo Majo opisuje kot dinamičen, zahteven, a iskren. Družina ga prizemljuje in mu daje ravnotežje. Prosti čas zanj skoraj ne obstaja. Prizna, da se ga celo nekoliko boji. Zato vsak dan začne zgodaj, v naravi, kjer najde stik s sabo. Pomemben vir inspiracije je zanj tudi elektronska glasba, ki jo doživlja kot čustveni impulz za ustvarjanje. "Razumem jo, čutim jo. Živim jo. Že več kot deset let obiskujem Ibizo. Zame to ni samo otok. Je prostor energije. Svobode. Ekstaze. Miru. Tam pravila ne obstajajo. Tam je moja duša lahka. Elektronska glasba, vizualizacija, emocija zvoka – to je moja inspiracija. To je vir mojega ustvarjanja. Na koncu pa se vse vrne k istemu: čustvo. Čustvo je tisto, ki sproži idejo. Čustvo je tisto, ki ustvari kreacijo. In čustvo je tisto, ki ga skozi svoje delo prenesem na človeka. Zato nisem samo frizer. Sem nekdo, ki skozi roke izraža občutke. In pomaga ljudem najti – ali pa ponovno odkriti – svojo identiteto," pripoveduje.
Kreativni "rajc" v ustvarjanju nakita
Zasliši kdaj klic še kakšnega drugačnega kreativnega izražanja? "Ljudje smo bitja z različnimi talenti in zanimanji, zato je povsem normalno, da kdaj pomislim, kako bi bilo poskusiti še kaj drugega. Tudi sam sem imel takšne trenutke, saj me radovednost vedno žene naprej. Če bi se že podal v drugo smer, bi me zelo pritegnilo ustvarjanje nakita. Posebno strast imam do uhanov – fascinira me, kako lahko tako majhen kos naredi tako veliko razliko. Uhani so lahko subtilni ali izraziti, elegantni ali drzni, in prav v tem vidim največjo lepoto. Rad bi eksperimentiral z različnimi materiali, oblikami in teksturami – od minimalističnih linij do bolj unikatnih, ročno izdelanih kosov, ki izstopajo. Pri uhanih me navdušuje tudi to, da so zelo osebni. Vsak par lahko pove svojo zgodbo ali poudari karakter osebe, ki ga nosi. Podobno kot pri frizerstvu gre tudi tukaj za detajle, občutek za estetiko in sposobnost, da vidiš, kaj nekomu pristaja," razkrije.
Vedno korak naprej
Čeprav ga zanima tudi oblikovanje nakita, ostaja zvest frizerstvu. "To ni le služba, to je način življenja," pravi. Ne razmišlja o tem, da bi odnehal, temveč kako postati še boljši. Na koncu jasno pove, kaj loči dobre od povprečnih: odnos, občutek in strast. Tehnika je le osnova, pravo razliko pa naredijo detajli in energija. Ljudje začutijo, ali delaš s srcem. In prav to je bistvo njegove zgodbe – človek, ki je našel svoj klic, ga sprejel z vsemi dvomi in strahovi ter ga danes živi z vso močjo.
