Denis Bende Živčec
Gregor Spudič je v MasterChefu pokazal tudi svojo ranljivost in željo, da bi s svojo zgodbo komu pomagal.
Ko Gregorja Spudiča gledamo v MasterChefu Slovenija, vidimo energičnega Mariborčana, ki rad tvega, na krožnik naloži kakšno idejo preveč in skoraj tako pogosto kot po osnovnih začimbah poseže po kurkumi. A za širokim nasmehom, neposrednostjo in kuharsko strastjo se skriva življenjska zgodba, ob kateri lonci, ponve in ocenjevanje jedi nenadoma postanejo le kulisa. V življenju se je moral večkrat pobrati s tal, a odločil se je, da svojih brazgotin ne bo skrival. "Hotel sem ljudem pokazati, da se lahko tudi po težkih trenutkih pobereš, narediš korak naprej in ne obupaš," pravi. Prav zato je v MasterChef vstopil brez velikega oklepa. Ranljiv, čustven in pripravljen govoriti tudi o stvareh, o katerih običajno molčimo.
Prvi veliki udarec je prišel že v otroštvu. Očeta, ki je bil pek, je izgubil pri komaj 14 letih. Sledile so nove izgube. Umrla sta oba njegova brata. Eden zaradi infarkta pred očmi njune mame, drugi le nekaj dni po božični večerji, ki jo danes Gregor hrani kot enega zadnjih lepih družinskih spominov. "Če ti nekdo iz tvoje družine reče, da bo vse v redu, mu verjameš. Vsi nekako živimo, kot da smo nesmrtni," pove. Najhuje pa mu je bilo gledati mamo, ki je morala pokopati moža in dva sinova. "To jo je zlomilo. Mene je bolelo predvsem gledati njo, kako trpi. Svoje bolečine ji nisem hotel kazati, ker sem čutil, da moram biti močan zanjo." Ob njej je vztrajal tudi takrat, ko se je sam izgubljal. Žalost je začel utapljati v hrani. Kilogrami so se kopičili, dokler tehtnica ni pokazala okoli 164 kilogramov. "Nisem se več dobro počutil v svojem telesu. Pogledal sem se v ogledalo in si rekel: Grega, to je katastrofa."
Dolgo je vedel, da mora nekaj spremeniti, a ni imel moči za prvi korak. Potem ga je na maminem zdravniškem pregledu zdravnica pogledala in vprašala: "Gospod Spudič, si želite biti še nekaj časa ob svoji mami?" Ko je odgovoril pritrdilno, mu je dejala: "Potem pa nekaj naredite za to
Prvi veliki udarec je prišel že v otroštvu. Očeta, ki je bil pek, je izgubil pri komaj 14 letih. Sledile so nove izgube. Umrla sta oba njegova brata. Eden zaradi infarkta pred očmi njune mame, drugi le nekaj dni po božični večerji, ki jo danes Gregor hrani kot enega zadnjih lepih družinskih spominov. "Če ti nekdo iz tvoje družine reče, da bo vse v redu, mu verjameš. Vsi nekako živimo, kot da smo nesmrtni," pove. Najhuje pa mu je bilo gledati mamo, ki je morala pokopati moža in dva sinova. "To jo je zlomilo. Mene je bolelo predvsem gledati njo, kako trpi. Svoje bolečine ji nisem hotel kazati, ker sem čutil, da moram biti močan zanjo." Ob njej je vztrajal tudi takrat, ko se je sam izgubljal. Žalost je začel utapljati v hrani. Kilogrami so se kopičili, dokler tehtnica ni pokazala okoli 164 kilogramov. "Nisem se več dobro počutil v svojem telesu. Pogledal sem se v ogledalo in si rekel: Grega, to je katastrofa."
Dolgo je vedel, da mora nekaj spremeniti, a ni imel moči za prvi korak. Potem ga je na maminem zdravniškem pregledu zdravnica pogledala in vprašala: "Gospod Spudič, si želite biti še nekaj časa ob svoji mami?" Ko je odgovoril pritrdilno, mu je dejala: "Potem pa nekaj naredite za to
Obiščite spletno stran brez oglasov.
