
Podjetje DKW (Dampf-Kraft-Wagen – dobesedno »vozilo na paro«) je leta 1928 ustanovil danski konstruktor Jorgen Skafte Rasmussen. V času gospodarske krize je prepričal še tri nemške proizvajalce – Horch, Audi in Wanderer –, da se združijo v koncern Auto Union AG, ustanovljen junija 1932 v Chemnitzu. Prav ta povezava je rodila logotip s štirimi krogi, ki simbolizirajo štiri združene znamke.
Po drugi svetovni vojni so tovarne Auto Union ostale v sovjetski okupacijski coni, oprema pa je bila razglašena za vojno odškodnino. Avgusta 1948 je podjetje prenehalo obstajati, iz njegovih ostankov v Zwickau pa je nastala tovarna AWZ (Automobilwerk Zwickau), kjer so izdelovali modele IFA F8 in IFA F9.


Nasledil je starejši model Auto Union 1000 in zaznamoval konec neke avtomobilske dobe
Del vodstva Auto Uniona je pobegnil na Zahod in septembra 1949 v Ingolstadtu ustanovilo podjetje Auto Union GmbH, kjer so začeli znova – sprva z motocikli in majhnimi avtomobili DKW s prednjim pogonom in dvotaktnimi motorji. Leta 1958 je 87 odstotkov podjetja prevzel Daimler-Benz, ki je želel oživiti znamko Auto Union, a serija DKW 3=6 se je spremenila v Auto Union 1000.
DKW F102 je poganjal spredaj nameščen, tekočinsko hlajen dvotaktni trivaljni motor s prostornino 1175 cm³, ki je razvijal 44 kW (60 KM) pri 4500 vrt./min. in 103 Nm navora pri 2200 vrt./min. Prek ročnega štiristopenjskega menjalnika je poganjal prednji kolesi. Avto, težak 910 kg, je dosegel 135 km/h in do 100 km/h pospešil v 18,5 s.
Ker dvotaktni motorji zahtevajo mešanico goriva in olja, je Bosch razvil sistem, ki je avtomatsko dovajal olje iz ločene posode v gorivo. Rešitev je poenostavila uporabo in zmanjšala porabo olja, vendar se je pozimi pojavila težava – olje se je v mrazu zgostilo, kar je povzročilo nezadostno mazanje in pogoste okvare batov, to pa je močno omajalo zaupanje kupcev.
Čeprav se je manjši model DKW Junior še solidno prodajal, so kupci začeli dvotaktne motorje dojemati kot zastarele. Prodaja modela F102 je bila pod pričakovanji, kar je Auto Union potisnilo v finančne težave.
Tudi poraba goriva ni bila nizka – za zmanjšanje porabe so inženirji uporabili zanimivo rešitev: pedal za plin z umetnim uporom, ki je vozniku dal občutek večje napetosti pri močnejšem pospeševanju. Podoben sistem so pozneje uporabili tudi pri trabantih 601.
Podvozje F102 je bilo napredno za svoj čas – spredaj dvojna trikotna vodila in torzijske palice, zadaj toga prema s Panhardovo vodilno palico. Spredaj so bile kolutne zavore, zadaj še bobnaste.


Auto Union je po drugi svetovni vojni ostal pod Sovjeti, vendar je peščica inženirjev svoje znanje prenesla v Ingolstadt, kjer danes nastaja Audi
Model F102 je bil premierno predstavljen septembra 1963 kot dvovratna limuzina s samonosno karoserijo in modernimi linijami, ki so nadomestile staromodne oblike predhodnika. V dolžino je meril 4,28 m, širino 1,62 m in višino 1,46 m, razdalja med osema pa je znašala 2480 mm. Cena osnovne različice je bila 7200 nemških mark. Januarja 1965 je sledila štirivratna različica, ki je imela enake mere in motor, le 10 kg večjo maso, zato so zmogljivosti ostale enake.
Inženir Hans Müller iz Andernacha (1902–1968) je v zgodnjih šestdesetih letih razvil šestvaljni dvotaktni motor v obliki črke V, ki je po njegovem opisu deloval kot dva trivaljna motorja na skupni ročični gredi. Sprva je bil načrtovan kot ladijski motor z različnimi prostorninami do 1,6 litra. Kot avtomobilski motor je imel prostornino 1288 cm³, premer valja 62,5 mm in hod bata 70 mm. Njegova moč je znašala 59 kW (80 KM) pri 3800 vrtljajih na minuto, največji navor pa 151 N·m (15,4 kgm).
Za testne vožnje s šestvaljnim motorjem, ki ga je izdelal Heinkel, je bil model F102 predelan na radialne pnevmatike dimenzije 165–14. Poraba je znašala 9,5 litra navadnega bencina na 100 kilometrov. Motor ni bil uveden v serijsko proizvodnjo. Kasneje je bilo načrtovano, da bi ga podjetje Bayreuth Motor Company, ustanovljeno leta 1966, proizvajalo neodvisno od Auto Uniona kot zamenjavo za trivaljni motor, vendar se je to izkazalo za gospodarsko neupravičeno. Verjetno je bilo izdelanih le nekaj predstavitvenih vozil.
S 83 kilogrami je bil motor V6 komaj kaj težji od serijskega trivaljnika R3. Dodatnih približno 20 KM (15 kW) moči v primerjavi s trivaljnim motorjem se pri najvišji hitrosti skoraj ni občutilo. Skupno je bilo izdelanih približno sto motorjev, ki so jih po prevzemu znamke DKW v posameznih primerih vgrajevali tudi v model DKW F12 ali uporabili kot ladijske motorje. Kakorkoli, dvotaktni V6-motor, ki bi moral zamenjati vrstni trivaljnik, ni več našel pravega mesta v hitro rastočem tehničnem napredku in tako se je s F102 leta 1966 končala zgodba dvotaktnih motorjev v Zahodni Nemčiji. Do marca 1966 je bilo izdelanih 52.753 primerkov. Avto je bil zadnji model, ki ga je v celoti razvil Auto Union, preden ga je prevzel Volkswagen.
Na osnovi F102 je VW razvil nov model – Audi F103 z novim štiritaktnim štirivaljnikom, ki je uradno zaznamoval vrnitev znamke Audi in začetek nove dobe v Ingolstadtu.











