Letalo je kar pet let držalo svetovni hitrostni rekord za vsa letala, rekorda za hidroplane s klasičnim batnim motorjem iz leta 1934 pa ni preseglo še nobeno drugo letalo – in ga verjetno nikoli ne bo.
Macchi M.C.72 je bil del Macchijeve serije hitrostnih letal, nastalih v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je Italija obsedeno lovila prestižni Schneiderjev pokal – mednarodno tekmovanje hidroplanov. Leta 1922 je podjetje v svoje vrste pritegnilo letalskega konstruktorja Maria Castoldija, ki je kmalu postal sinonim za hitrost. Že leta 1926 je z letalom M.39 Macchi osvojil pokal s hitrostjo 396 km/h, toda kasnejši modeli M.52, M.52R in M.67, ki so bili sicer hitrejši, niso uspeli prinesti zmage.
Castoldi se ni predal. Njegov naslednji projekt, Macchi M.C.72, je bil enosedežni hidroplan z dvema plovcema, poganjal pa ga je izjemno zahteven, z dvema kompresorjema nadtlačno polnjen motor FIAT AS.6 – v osnovi pravzaprav dva dvanajstvaljnika V12 na eni gredi, skupaj torej 24 valjev. Ta pošast je razvijala od 1900 do 2300 kW (2.500–3.100 KM) in poganjala nasprotno vrteča se propelerja, kar je preprečevalo navorne učinke.
Sprednji del trupa je bil kovinski, zadnji del pa lesen, oblečen v leseno oblogo, pritrjeno s štirimi vijaki. V nosu je bil rezervoar za olje, katerega zunanja stena je bila neposredno izpostavljena zračnemu toku. Krila so bila v celoti kovinska in so imela vgrajene ravne cevne radiatorje za hlajenje motorja. Tudi plovca sta bila opremljena z radiatorji – sprednji del za vodo, srednji in zadnji za olje – medtem ko so bili dodatni radiatorji nameščeni na nosilcih plovcev in ob vročem vremenu celo pod trupom, od kabine do repa.
M.C.72 je bil dokončan leta 1931, namenjen pa je bil zadnji dirki za Schneiderjev pokal. A motor je povzročal toliko težav, da letalo ni moglo nastopiti. Namesto da bi projekt opustili, je razvoj zahteval Benito Mussolini osebno, saj je v njem videl priložnost za nacionalni ponos in financiral nadaljnje delo.
Dve leti je letalo pestilo ogromno tehničnih napak in tragične nesreče – umrla sta dva preizkusna pilota, Monti in Bellini. Po 35 testnih letih so motorje popolnoma obnovili in se pripravili na poskus rekorda. 10. aprila 1933 je narednik Francesco Agello, zadnji razpoložljivi preizkusni pilot, z letalom dosegel nov svetovni rekord – 682 km/h. A to ni zadoščalo – Castoldi in njegova ekipa so verjeli, da lahko presežejo mejo 700 km/h. To jim je uspelo 23. oktobra 1934, ko je Agello s povprečno hitrostjo 709,2 km/h postavil rekord, ki še vedno velja za najhitrejši let hidroplana z batnim motorjem. Po tem uspehu M.C.72 nikoli več ni poletel.
Tehnično gledano je bil Macchi M.C.72 prava mojstrovina svojega časa. Letalo je bilo dolgo 8,32 metra, razpon kril je bil 9,48 metra, medtem ko je bilo široko 3,3 metra. Površina kril je merila 15 kvadratnih metrov, uporabljeni profil pa je bil dvokonveksen – značilen za letala, namenjena visokim hitrostim. Prazno je tehtalo 2505 kilogramov, vzletna masa pa je dosegla 3031 kilogramov.
Letalo je bilo kar pet let tudi absolutni rekorder med vsemi letali na svetu. Za primerjavo: najhitrejše kopensko letalo tistega časa, Hughes H-1 Racer, je doseglo le 566 km/h. Šele tik pred drugo svetovno vojno sta Italijana prehitela dva nemška prototipa – Heinkelov lovec He 100 s 746 km/h in še posebej Messerschmitt Me 209, ki je 26. aprila 1939 postavil nov svetovni rekord s 756 km/h. Današnji absolutni rekord med batnimi letali drži močno predelani P-51 Mustang Voodoo, ki je leta 2017 dosegel 855,4 km/h, toda M.C.72 ostaja najhitrejše propelersko letalo, ki je kdajkoli poletelo iz vode.
En sam primerek M.C.72 je ohranjen – prav tisti, s katerim je Agello postavil rekord. Danes ga lahko občudujemo v italijanskem letalskem muzeju v Vigna di Valle pri Rimu – kot simbol dobe, ko je Italija sredi tridesetih let še sanjala o tem, da bo najhitrejša na svetu.
