
V ribiški vasi Sedanka na ruskem daljnem vzhodu je življenje že tako težko. Večina domov nima osnovnih eksistencialnih pogojev, kot sta tekoča voda in notranja stranišča, čeprav se temperature pozimi redno spuščajo do minus deset stopinj Celzija. Vas, ki jo obdajajo gozdna tundra in močvirja, je večji del leta dostopna le s helikopterjem ali motornimi sanmi. Lokalnih služb je malo, večina vaščanov preživi z ribolovom in pridelavo lastne hrane. Zdaj pa se soočajo z novo, še hujšo težavo. Skoraj vsi moški v vasi, stari od 18 do 55 let, so odšli v vojno v Ukrajino.
Domačinka Natalija, katere ime so zaradi varnosti spremenili, pravi, da je situacija srce parajoča. "Veliko naših ljudi je umrlo. Mož moje sestre in moji bratranci so na fronti. V skoraj vsaki družini se nekdo bori," je povedala v intervjuju. Sedanka leži na severozahodnem robu polotoka Kamčatka in je od ukrajinske fronte oddaljena več kot 7000 kilometrov. Kljub tej nepredstavljivi razdalji vojna kroji vsakdan prebivalcev, poroča britanski BBC.
Od skupno 258 prebivalcev vasi je kar 39 moških podpisalo pogodbo z rusko vojsko. Od teh jih je dvanajst že umrlo, sedem pa jih pogrešajo. Skupina žensk je med marčevskim obiskom regionalnemu guvernerju potožila, da so vsi njihovi moški odšli na "specialno vojaško operacijo", kot Kremelj imenuje vojno. "Nihče nam ne more nasekati drv za zimo, da bi ogrele naše peči," so opozorile v pogovoru, ki ga je predvajala državna televizija.
Neserazmerno visoke žrtve med manjšinami
Večina Rusov, ki so umrli v vojni, ima slovanske priimke, vendar so izgube nesorazmerno visoke med majhnimi avtohtonimi skupinami, zlasti v gospodarsko zapostavljenih območjih Sibirije in daljnega vzhoda. V Sedanki živijo predvsem Korjaki in Itelmeni. Protivojna aktivistka Marija Vjuškova pojasnjuje, da ruska državna televizija krepi stereotipe o avtohtonih skupnostih kot o "rojenih bojevnikih" in spretnih strelcih, da bi jih spodbudila k vstopu v vojsko.
Eden izmed moških iz Sedanke, ki se je pridružil konfliktu, je bil 45-letni lovec in ribič Vladimir Akeev. Pogodbo z vojsko je podpisal poleti 2024, štiri mesece kasneje pa je padel v boju. Žalujoči so na njegov pogreb novembra lani lahko prišli le z motornimi sanmi, krsto pa so pripeljali na širokih lesenih saneh. Statistični podatki kažejo, da vojaki iz revnejših regij in etničnih manjšin predstavljajo večji delež vojske in umrlih, kot je njihov delež v splošni populaciji. Glavni razlog za to razliko med mesti in podeželjem so razlike v gospodarskem razvoju, plačah in izobrazbi. V revnejših regijah, kot sta Burjatija in Tuva, je stopnja smrtnosti tudi do 33-krat višja kot v Moskvi.





