O tem poroča britanski časnik Guardian. Maksima Butkeviča so, potem ko je s svojimi soborci padel v zasedo na vzhodnem delu bojišča, pretepli in oropali, a to je bil šele začetek. Nato je bil deležen še hujših udarcev, mučenj, groženj s smrtjo in spolnega nasilja. Rusi naj bi to počeli, da bi ga prisilili v priznanje izmišljenega zločina.
Njegovo pričanje dodatno krepi številna poročila o sistematičnih zlorabah ukrajinskih ujetnikov prek prirejenih procesov, usmrtitev na terenu in mučenj. Navkljub mednarodni kampanji, ki je zahtevala pošteno ravnanje z njim in njegovo izpustitev, so ga z zvezanimi rokami in nogami odpeljali v nedograjeno zgradbo pri okupiranem Lugansku, kjer so se ujetniki prvič srečali z brutalnostjo, ki je nato za njih postala vsakodnevna.
"Nek častnik je bil še posebej odvraten, provociral nas je in skušal pokazati, da je pametnejši od navadnih vojakov. Ko smo klečali pred njim, je vprašal, kdo je poročen. Ko so mu nekateri dejali, da imajo žene na Poljskem in v Nemčiji, je začel s slaboumnimi podrobnostmi govoriti, kaj njihove žene tam počnejo," pripoveduje Butkevič in pojasni, da je ob tem pomislil, da gre za človeka s psihičnimi težavami.
Naslednje jutro so ujetnike pokazali skupini ruskih poveljnikov in propagandistov, s tem naj bi prikazali, da z njimi ravnajo dobro. "Bili so posebej radovedni glede mene, ker sem bil edini častnik," je povedal. Ko so ga opozorili, da bodo preverili njegovo preteklost, je priznal, da je bil novinar in aktivist.
Sledil je razgovor, v katerem so ruski vojaki vztrajali, da Ukrajinci invazijo imenujejo vojna, Butkovič pa jim je dejal, da ga zanima samo človeška cena tega, kar počne Rusija. "Presenetil sem jih, ker sem vztrajal pri svojem, in se nisem prepiral," pojasnjuje.
Nato so mu grozili s smrtjo in pripeljali pripadnika specialnih enot. "Dejali so: morda misliš, da si vojni ujetnik. Nisi, dokler ne boš registriran. Dejali so mi, da bi moral reči, da želim, da ta specialec ubije moje soborce v Ukrajini. Odgovoril sem: Nič osebnega, vendar tega ne morem reči," še razlaga.
Nato so jih začeli učiti ukrajinske zgodovine. Ko je častnik bral Putinov govor, so ukrajinski vojaki morali ponavljati za njim. "Če se je nekdo zmotil, so mene tepli z leseno palico. Izgubljal sem zavest, roko pa sem imel otečeno. Ko sem jim dejal, da mi bodo zlomili ramo, je on odgovoril: Vem, kaj počnem. Videlo se je, da uživa v tem," pripoveduje Butkovič.
Skušali naj bi jih prestrašiti
Brcali in udarjali so jih in jih silili, da so izgovarjali parole, kot je "Slava Rusiji", pri tem pa so jih še snemali. Nato so jih dali na tovornjak in odpeljali v zapor v Lugansku, kjer so dobili izrabljene vzmetnice in brisače. Povedali so jim, da se nahajajo v preiskovalnem zaporu.
Butkovič pravi, da so hrano dobili trikrat dnevno, a so bile porcije skope. "Lakota nas je hitro izčrpala," pravi. Ocenjuje, da so takšni pogoji običajni in da so tisti Ukrajinci, ki se ob izmenjavi ujetnikov vrnejo v domovino, vidno shujšani.
V Lugansku so se nato začela resna zasliševanja. "Zaslišali so vsakega izmed nas. V prvih tednih so se usmerili na vojaško obveščevalno dejavnosti, vendar jim tega nismo razkrili. Pozneje so nas skušali prestrašiti," razlaga Butkevič.
Grozili so s posilstvom in elektrošoki
Ujetnike so odepljali v zgradbo, ki naj bi pripadala ministrstvu državne varnosti smooklicane Narodne republike Lugansk. Tam naj bi nekatere mučili z elektrošoki. "Meni so samo grozili, drugim pa so to tudi počeli," trdi nekdanji ujetnik.
Sčasoma so ga zasliševalci začeli bolj zasliševati o njegovem delu za človekove pravice in bivanju v Veliki Britaniji. Skušali so ga prisiliti, da opravi intervju za mednarodni medij in govori o Ukrajini kot o nacistični državi. Opozorili so ga tudi, da ga lahko obsodijo kot vojnega zločinca.
Moral se je odločiti
Sledil je še bolj brutalen način mučenja. Udarjali so ga z gumijevkami, mu grozili s smrtjo in posilstvom z elektrošokerjem. Dali so mu tri izbire. Da podpiše priznanje vojnega zločina, da ga ubijejo med poskusom bega ali pa da ga dajo v celico z drugimi ujetniki in mu zagrenijo življenje.
Na koncu je podpisal priznanje. "Nisem vedel, kaj sem priznal, dokler me niso odpeljali k psihiatru, ki me je vprašal, če razumem, česa me bremenijo," je razložil Butkevič. Izvedel je, da je priznal napad na dve ženski, civilistki v vasi, v kateri nikoli ni bil. Obsodili so ga na 13-letno zaporno kazen v strogo varovani kaznilnici.
Proces je bil po njegovih besedah poln absurdov in izmišljenih obtožb. Odvetnik naj bi lažno trdil, da je bil prisoten na zaslišanjih. "Ugotovil sem, da so ruske sile napadle neko vas. Ko so jo zavzeli in naleteli na ranjene civiliste, pa so to pripisali nam, ukrajinskim ujetnikom," pravi Butkevič in pojasni, da naj bi se tako Rusi izognili svoji odgovornosti.
Pravi, da je pozneje, ko so ga vozili na sojenje v Lugansk, ugotovil, da ima odvetnika v Moskvi. Ta jim je dokazal, da je bil v času domnevnega zločina v Kijevu, a sodišča to ni zanimalo.
17. oktobra lani, ko je bil že več kot dve leti v ujetništvu, so mu dejali, naj vzame svoje stvari. Ni vedel, kam bo šel, in ni verjel, da bo izpuščen. Odpeljali so ga na bližnje letališče, kjer so bili tudi drugi ukrajinski ujetniki, nato pa so jih zamenjali za ruske ujetnike, ki so jih zajeli Ukrajinci.
"Pred ujetništvom se nisem popolnoma zavedal, kako ruski kazenski sistem odraža vrednote in metode tako imenovanega ruskega sveta," je povedal, ko se je spominjal, kaj je prestajal. "To ni izjema. Ta sistem odraža temeljni pogled na ljudi kot na potrošno robo. Če se vedeš, kot je treba, te bodo morda obvarovali, vendar se moraš pokoriti. Nimaš nobene svobode. Tudi pazniki so enako govorili o svojih civilnih življenjih. To kaže razmeroma jasno sliko tega, kar Rusija želi pripeljati v Ukrajino," je zaključil Butkevič.
