Ciljna usmrtitev iranskega vrhovnega voditelja Alija Hameneja je v Rusiji sprožila val začudenja in očitno okrepila globoko ukoreninjeno paranojo predsednika Vladimirja Putina. V Moskvi vidni ultranacionalistični krogi zdaj odkrito opozarjajo, da bi se lahko Rusija kot naslednja znašla na muhi zahodnih sil. Kot poroča avstrijski časnik Krone, je Hamenejeva smrt pri Putinu sprožila dva močna instinkta: strah za lastno oblast in brezkompromisno željo po zmagi v Ukrajini.
Ruski predsednik je v kratki izjavi na spletni strani Kremlja dogodek označil za "umor v ciničnem nasprotju z vsemi normami človeške morale in mednarodnega prava". Pri tem ni neposredno imenoval držav, ki naj bi stale za napadom. Kljub uradni diplomatski zadržanosti pa dogajanje v Teheranu za Putinove najtesnejše privržence predstavlja nevarno prelomnico.
Priprave na "sodni dan"
Odmeven ultranacionalistični filozof Aleksander Dugin je opozoril, da Združene države Amerike sistematično odstranjujejo svoje nasprotnike. "Jasno je, kdo je naslednji na vrsti, in jasno je, kaj pogajanja s takim nasprotnikom v resnici pomenijo," je zapisal in pri tem meril na mirovna pogajanja v Ukrajini. Dugin je v svojih nastopih rojake pozval, naj se pripravijo na "sodni dan", in predlagal ustanovitev posebnega odbora za pripravo na najhujše scenarije.
Ruski propagandisti so se na dogodke odzvali z agresivnimi scenariji. Vojaški blogerji, med njimi Dmitrij Seleznjev, so razpravljali celo o hipotetični uporabi jedrskega orožja, medtem ko so drugi komentatorji zahodne napade interpretirali kot dokaz za globalni končni spopad. Medtem ko so Putinovi podporniki na družbenih omrežjih izražali jezo in nasilne fantazije, je rusko zunanje ministrstvo dogodek previdneje označilo za "nevarno avanturo".
Pragmatičnost pred zavezništvom
Analitiki v odzivih Kremlja vidijo jasno sporočilo. Čeprav Putin navzven ostaja diplomatski, v Moskvi raste zaskrbljenost pred izgubo dodatnih zaveznikov. Profesor Sam Greene iz King's Collegea v Londonu poudarja, da ruski predsednik kljub osebni prizadetosti ostaja pragmatičen. "Putin ne bo tvegal svoje varnosti in varnosti svojega režima, da bi pomagal drugim državam, kot sta Iran ali Severna Koreja," ocenjuje Greene.
Za Moskvo kriza kljub tveganjem prinaša določene strateške prednosti, kot so naraščajoče cene nafte in preusmeritev pozornosti Washingtona stran od vojne v Ukrajini. Vendar pa dogodki hkrati razkrivajo notranjo ranljivost Kremlja, ki se kljub enemu največjih jedrskih arzenalov na svetu boji, da bi lahko postal naslednja tarča v geopolitičnem merjenju moči.
