Nedavni pogovori med predstavniki ZDA, Rusije in Ukrajine v Združenih arabskih emiratih so se pričakovano končali na isti točki, kjer so se začeli. Kljub temu pa ta diplomatski poskus jasno razkriva, kako ZDA pod vodstvom Donalda Trumpa vidijo mesto Rusije v mednarodnem sistemu. Ključno vprašanje ni zgolj konec končanje spopadov v Ukrajini, temveč oblika bilateralnih odnosov po vojni, ki jih Trump očitno definira predvsem skozi prizmo poslovnihi interesov, piše nekdanja španska zunanja ministrica Ana Palacio.
Trumpova pripravljenost, da vprašanja človekovih pravic in vladavine prava potisne na stranski tir v zameno za poslovne dogovore, na prvi pogled spominja na "realpolitiko". Vendar pa gre za bistveno razliko. Medtem ko realistična zunanja politika upošteva omejitve, dinamiko moči in dolgoročne interese, Trumpov transakcijski pristop mednarodno politiko reducira na krpanko ozko definiranih kupčij. Realizem išče koristi znotraj norm in zavezništev, transakcionizem pa se zavzema za njihovo izogibanje ali celo uničenje.
Transakcijski pristop namesto strategije
V času, ko se zdi, da se svetovni red, vzpostavljen po drugi svetovni vojni, ruši, lahko takšen pristop deluje pragmatično. Voditelj, ki ga ne omejujejo odgovornost za gradnjo institucij in vzdrževanje zavezništev, lahko kratkoročno doseže rezultate tudi v zahtevnih okoliščinah. Vendar pa dolgoročni izidi verjetno ne bodo takšni, kot si jih v Washingtonu želijo.
Zdi se, da Trumpova administracijo bolj kot končanje sovražnosti v Ukrajini zanimajo priložnosti za začetek preoblikovanja gospodarskih in političnih odnosov s Kremljem, meni Palacio. Postopna odprava sankcij, tehnoloških omejitev in tržnih ovir bi po tem scenariju Ameriki omogočila, da še naprej oblikuje želene izide. Ključna predpostavka Bele hiše je, da so za Trumpa poslovni interesi vedno na prvem mestu, zato predvideva, da enako razmišlja tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Verjamejo, da bodo politični sporazumi trajnejši, če bodo vgrajeni v komercialne dogovore, ki dvigujejo ceno morebitnega njihovega kršenja.
Kot v svoji analizi za Project Syndicate opozarja nekdanja španska zunanja ministrica Ana Palacio, znotraj Trumpove administracije vlada prepričanje, da bi delna normalizacija rusko-ameriškin odnosov samodejno oslabila ruske vezi s Kitajsko. Gre za strategijo "obrnjenega Nixona". Richard Nixon se je v času svojega predsedovanja zbližal s Kitajsko, da bi jo oddaljil od Sovjetske zveze, Trump pa želi danes Rusijo odvrniti od Kitajske.
Tvegana igra zavezništev
Po tej strategiji ideološko zbliževanje sploh ni potrebno. Dovolj naj bi bilo, da Zahod Rusijo vključi v določene dele svoje infrastrukture – od finančnih poravnav in tehnoloških standardov do dobavnih verig. S tem bi oslabili rusko zavezništvo s Pekingom. Moč v tej viziji ne temelji na zavezništvih, temveč na nadzoru arhitekture povezanosti. Rusko elito želijo ujeti v zahodne ekonomske okvire skozi množico ozko definiranih sporazumov.
Vendar ni jasno, ali te predpostavke v primeru Rusije sploh držijo. Štiri leta vojne in stroge sankcije so dodatno utrdile visoko personaliziran režim v Moskvi. Takšna personalizacija povečuje notranje stroške kompromisa in oži prostor za sklepanje trajnih poslov. Kar na papirju deluje kot privlačna finančna kalkulacija, se lahko za Kremlj izkaže kot politično nevzdržno, saj mora Putin upoštevati tudi razpoloženje prebivalstva, ki je v vojni utrpelo ogromne izgube.
Tudi če bi ZDA in Rusija sklenili takšne sporazume, je ideja, da bi na njih temeljil stabilen sistem, nerealna. V okoliščinah, kjer prednost dobijo osebnosti pred procesi in hitrost pred vzdržnostjo, transakcijska politika spodkopava predvidljivost. To je slaba novica za ZDA, ki so svoj vodilni položaj ohranjale prav z avtoriteto pri uveljavljanju skupnih pravil.
Evropa in Ukrajina na prepihu
Še slabša novica pa je to za Evropo. Postopna integracija Ukrajine je osrednji geopolitični projekt Evropske unije. Če bosta Washington in Moskva sklenila poslovni dogovor, v katerem bo Ukrajina le pogajalski adut, bo ta projekt izgubil smisel, še preden se zares začne. EU ne more sidrati Ukrajine v svoj institucionalni okvir, če bo njena prihodnost odvisna od dogovora dveh zunanjih sil.
Evropa se poskuša temu novemu svetu prilagoditi z diverzifikacijo in zmanjševanjem tveganj, kar kažejo trgovinski sporazumi z Indijo in državami Mercosurja. Vendar diverzifikacija ne odpravi odvisnosti. ZDA ostajajo največji izvozni trg za EU, Evropa pa je še vedno močno odvisna od ameriških zmogljivosti na področju obrambe, obveščevalnih dejavnosti in napredne tehnologije. Poskusi, da bi te odvisnosti hitro nadomestili z evropskimi alternativami, ne bodo obrodili sadov čez noč.
V tej novi dobi transakcijske mednarodne politike pa ne bodo vsi izgubili. Medtem ko Trump išče hitre zmage, Kitajska igra na dolgi rok. Peking krepi svoje tehnološke standarde, utrjuje dobavne verige ter širi finančno in digitalno infrastrukturo. Kitajska se tako postavlja v položaj, kjer bo največ pridobila prav z uničevanjem globalnega reda, ki so ga vodile ZDA. V svetu asimetrične moči stabilnost zagotavljajo le zavezujoča pravila in institucije. Trumpovo zavračanje te resnice napoveduje obdobje nepredvidljivosti, pri tem pa bo verjetno navječ pridobila ravno Kitajska, še piše Palacio.
