(KOMENTAR) Peklenski oranževec

Čeprav so obnovljene sovražnosti v Zalivu smrtno resna tragedija, pa so po zaslugi nepredvidljivega ameriškega predsednika, žal, tudi komedija. Se spomnite onega vica iz prve zalivske vojne, ali se prav piše Irak ali Iran?

Donald Trump je storil še korak dlje, ko je na vrhu Nata v Ankari razglasi konec ustavitve ognja in da so ZDA v noči na sredo na sovražnike udarile dvajsetkrat bolj. V podkrepitev je napletel, da so "pred meseci sestrelili vseh 111 raket", ki jih je na letalonosilko USS Abraham Lincoln "v eni uri izstrelila Islamska republika Japonska" (Japan po angleško). Se torej prav reče Iran ali Japan?

Dobro, lahko rečete, da mu jo je zagodel lapsus linguae ali, hujše, lapsusu mentis. Vsekakor taki spodrsljaji freudovsko razgaljajo ne le popolno ignoranco, pač pa tudi brezbrižnost, ki je sploh pripeljala do te odvečne vojne, ki draži fosilna goriva po vsem svetu. Seveda, Iran je za zahod osovražena teokarcija, ki nedvomno tepta pravice žensk in manjšin, in ima na Bližnjem vzhodu proxije, nadomestne bojevnike, ki se menda s terorizmom borijo za pravice potlačenih in zoper Izrael. Ko so 28. februarja letos ZDA skupaj z Izraelom napadle Iran, Trump ni imel jasnega cilja, kaj želi doseči. Nekje je megleno zatrjeval, da spremembo režima, a je to hitro potlačil v pozabo kljub temu, da so ameriške sile že prvi dan ubile ajatolo Alija Hameneja, čigar pogreb je bil včeraj. Še manj so ZDA preigrale izhodne strategije iz spopada. Kajti uničenje iranskega jedrskega programa, ki po trditvah Irana in tudi Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) ni (bil) namenjen izdelavi atomske bombe, je spričo navedenega za lase privlečen cilj. Tako kot tudi odprtje Hormuške ožine, ki je bila, za božjo voljo, pred napadom odprta. Pogreb ajatole je pokazal, da so Američani, če so že imeli kakšen cilj o zamenjavi režima, dosegli ravno nasprotno. Pogrebnih slovesnosti se je kljub obnovljeni vojni baje udeležilo kar 15 milijonov Irancev.

Zategadelj bolj drži, da se je Trump spustil v to vojno zavoljo podlega preusmerjanja pozornosti in zavoljo dolgoletne želje genocidnega prijatelja, izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki ga čaka sojenje za korupcijo, kakor se tudi Trump boji razkritja Epsteinovih dosjejev. Junijski Memorandum o razumevanju je tako šel v franže. Pomenljiva je ugotovitev govorca iranskega zunanjega ministrstva Esmaila Bagheia, da memorandum ni temeljil na zaupanju - saj si predstavljamo, da je to nemogoče, ko pa Trump nenehno daje nasprotujoče si in zmerljive izjave - ampak na principu obveza za obvezo. In ZDA v vsem tem času niso ustavile Izraela v napadih na Libanon, recimo.

Trump si ta hip niti ne zna predstavljati konca vojne. Na srečo se vsaj boji na ozemlje Irana poslati čete, vendar vseeno postaja vse bolj podoben krvavemu klovnu. Ker se je pravkar v Ljutomeru pričel Grossmannov festival fantastičnega filma, torej grozljivk, se lahko spomnimo vsaj ene uspešne hollywoodske grozljivke z ubijalskim klovnom v glavni vlogi po imenu It. Ali pa Peklenske pomaranče, angleško-ameriške koprodukcije režiserja Stanleya Kubricka, v kateri so se protagonisti med morilskimi pohodi ličili v klovne. Kot da bi šlo za napoved pohoda peklenskega oranževca.