Iran razpolaga z enim največjih vojaških arzenalov na Bližnjem vzhodu, njegova obrambna strategija pa vse bolj temelji na mrežah podzemnih utrdb. Teheran je v zadnjih letih zgradil sistem tako imenovanih "raketnih mest", ki so vkopana globoko v gorske masive, po nekaterih podatkih tudi do 500 metrov pod zemeljsko površino. Glavni namen te obsežne inženirske poteze je zaščita balističnih projektilov in mobilnih lanserjev pred zračnimi napadi nasprotnikov. Poročilo ameriškega osrednjega poveljstva iz leta 2022 navaja, da iranske sile posedujejo več kot 3000 balističnih projektilov različnih dosegov.
Iranski arzenal vključuje rakete kratkega dosega, kot sta fateh in zolfaghar, ki omogočajo hitre napade na bližnje vojaške cilje. Iranska vojska te izstrelke pogosto uporablja v salvah, s čimer zmanjša opozorilni čas in oteži preventivno delovanje nasprotnika. Taktiko so uporabili že leta 2020 kot odgovor na uboj generala Kasema Sulejmanija. Poleg tega Iran razvija rakete srednjega dosega, kot so šahab-3 in sajdžil, ki teoretično dosežejo cilje, oddaljene do 3000 kilometrov. Uradni Teheran sicer trdi, da upošteva samoomejitev 2000 kilometrov, kar zadošča za doseg Izraela, vendar zahodni analitiki opozarjajo, da bi režim to omejitev lahko kadarkoli preklical.
Ahilova peta podzemnih utrdb
Kljub globini in zaščiti podzemnih baz te niso popolnoma neuničljive. Vojni analitik Guillermo Pulido pojasnjuje, da bi uspešno uničenje vhodov in izhodov te baze spremenilo v grobnice. Če nasprotniki, kot sta ZDA in Izrael, natančno zadenejo odprtine za izstrelitev ali prezračevalne jaške, raket Iranci ne morejo izstreliti, mobilni lanserji pa ostanejo ujeti v notranjosti. Za učinkovito nevtralizacijo teh objektov sta ključni hitrost in natančnost napadov na kritične točke infrastrukture, še preden iranske sile uspejo izvesti povračilne ukrepe.
Posebno kategorijo grožnje predstavljajo iranski brezpilotni letalniki kamikaze, vključno z modelom šahed-136. Gre za poceni letalnike, namenjene enkratnim napadom, ki nosijo bojno glavo in eksplodirajo, ko se zaletijo v tarčo. Ker jih je mogoče proizvesti hitro in z nizkimi stroški, jih Iran lahko uporablja v velikih rojih. To ustvarja asimetričen izziv za obrambo, saj morajo napadene države te poceni drone sestreljevati z dragimi in logistično zahtevnimi raketami. Tovrstno zasičenje zračnega prostora lahko preobremeni tudi najsodobnejše protizračne sisteme.
Tekma med napadom in obrambo
Ameriški obveščevalci ocenjujejo, da Iran trenutno nima zmogljivosti, s katerimi bi z raketami dosegel ozemlje ZDA, in takšnega orožja verjetno ne bo razvil pred letom 2035. Kljub temu v regiji poteka intenzivna tekma v vzdržljivosti. Analitik Malcolm Davis iz Avstralskega inštituta za strateško politiko opozarja, da bi dolgotrajen spopad lahko postal bitka zalog. Če Iranu uspe ohraniti svoje zaloge izstrelkov in nadaljevati z napadi, bi se ZDA in Izrael lahko soočila z izčrpanjem zalog protizračne obrambe. Iranska strategija tako temelji na absorpciji prvotnega napada in kasnejšem ustvarjanju pritiska na nasprotnika, dokler obrambni ščit ne začne popuščati. Seveda, če bi mu dolgotrajni spopad izčrpavanja ustrezal.
