Nemški umetnik in pisatelj Philipp Ruch v svoji novi knjigi z naslovom Ponovitev (Der Rückfall) preučuje vzpon nacistične stranke (NSDAP). Ugotavlja, da zgodovinarji pogosto napačno razlagajo uspeh nacizma, saj se preveč osredotočajo na dogodke po letu 1932. Ruch trdi, da so bile parlamentarne volitve septembra 1930 precej bolj prelomne. Takrat je stranka dosegla neverjeten preboj, je povedal v intervjuju za Guardian.
Na volitvah leta 1928 je NSDAP prejela zgolj 800.000 glasov in dvanajst sedežev v Reichstagu. Dve leti kasneje pa 6,4 milijona glasov in 107 sedežev. V eni sami noči je majhna obrobna stranka prehitela tri uveljavljene desne stranke. Ruch poudarja, da podatki izpodbijajo uveljavljene teorije o tem, zakaj so volivci podprli naciste.
Len kriminalec, ne pa politični genij
Mnogi zgodovinarji že dolgo trdijo, da je Hitler s svojo temno karizmo in kultom vodje prevzel množice. Ruch pri pregledu virov ni našel dokazov, ki bi to potrdili za čas pred letom 1930. V tistem obdobju Hitler sploh ni kandidiral na volitvah, saj ni imel nemškega državljanstva. Bil je tujec s kriminalno preteklostjo, ki mu je grozila deportacija. Ruch ga opisuje kot lenega kriminalca, ki je spal do poldneva, medtem ko so se drugi člani stranke pritoževali nad njegovo nedejavnostjo.
Tudi teorija o izjemni nacistični propagandi po mnenju avtorja ne zdrži kritične presoje. Zgodnja propaganda stranke je bila amaterska in tarča posmeha. Njihovi časopisi so beležili slabo prodajo, medtem ko so druge politične stranke uporabljale napredne metode, kot so neonski napisi in oglaševanje z letali.
Ruch prav tako zavrača tezo, da je volivce v naročje nacistov potisnila gospodarska kriza. Zlom borze na Wall Streetu leta 1929 je Nemčijo zares prizadel šele julija 1931, deset mesecev po volilnem uspehu nacistov. Podatki celo kažejo, da je NSDAP dosegla slabše rezultate v regijah z visoko brezposelnostjo.
Privlačnost nasilja in odpornost na škandale
Če gospodarska kriza, propaganda in Hitlerjeva karizma niso prinesli uspeha, kaj ga je? Ruch ugotavlja, da je stranka volivce pritegnila prav s svojo nagnjenostjo k nasilju. Hitler je nenehno govoril o usmrtitvah političnih nasprotnikov. Namesto o socialnih politikah ali gradnji infrastrukture je stranka odkrito razpravljala o načrtih za umore. Ta sla po nasilju ni odvrnila nemških volivcev, temveč jih je močno privlačila.
Avtor knjige potegne tudi vzporednice z današnjim časom, predvsem z nemško skrajno desno stranko AfD. Opozarja, da so uveljavljene desne stranke v času Weimarske republike poskušale prevzeti retoriko skrajnežev, a so pri tem izgubile verodostojnost. Volivci so raje izbrali tiste, ki so odkrito zagovarjali nasilje. Hkrati Ruch opaža, da so sodobne skrajne stranke imune na korupcijske škandale, saj ti skoznje preprosto spolzijo, ne da bi jim povzročili dolgoročno škodo.
