6. aprila 1941 je nacistična Nemčija z zavezniki začela bliskovit napad na Kraljevino Jugoslavijo. Operacija, v zgodovini znana kot aprilska vojna, je trajala le enajst dni in se je končala s popolno kapitulacijo jugoslovanske vojske. Zgodovinarji danes ugotavljajo, da je ta nenačrtovana balkanska kampanja močno vplivala na potek druge svetovne vojne.
Kraljevina Jugoslavija je pred začetkom vojne poskušala ohraniti nevtralnost med zahodnimi zavezniki in silami osi. Po padcu Francije leta 1940 je Nemčija močno povečala pritisk na jugoslovansko vlado. Adolf Hitler je namreč želel zavarovati Balkan kot strateško območje in varno bazo pred načrtovano invazijo na Sovjetsko zvezo. Jugoslovavija pod vodstvom kneza Pavla Karađorđevića in premierja Dragiše Cvetkovića je 25. marca 1941 popustila in podpisala pristop k trojnemu paktu.
S tem korakom se je država formalno pridružila silam osi, kar je sprožilo množično nezadovoljstvo med ljudmi, predvsem med Srbi. Nezadovoljstvo je doseglo vrhunec le dva dni kasneje, ko so častniki pod vodstvom generala Dušana Simovića in ob podpori britanskih obveščevalcev izvedli vojaški udar. Zrušili so kneza Pavla in na prestol postavili mladoletnega kralja Petra II. Nova vlada je razglasila nevtralnost, čeprav trojnega pakta ni uradno prekinila.
Hitlerjev bes in uničenje Beograda
Adolf Hitler je beograjski puč razumel kot osebno žalitev in neposredno grožnjo svojim strateškim načrtom. Skrbelo ga je, da bo dogajanje ogrozilo nemški nadzor nad zavezniškima Romunijo in Madžarsko, ki sta Nemčiji zagotavljali ključne surovine, predvsem nafto. Zato je 27. marca izdal direktivo 25 in vojski ukazal, naj z invazijo popolnoma uniči jugoslovansko vojaško moč ter strogo kaznuje novo vlado.
Napad se je začel 6. aprila z bombardiranjem Beograda. V operaciji, ki so jo poimenovali "kazen", so nemška letala uničila dele mesta. V ruševinah je umrlo več tisoč civilistov. Hkrati je nemška kopenska vojska vdrla v državo iz več smeri - iz Avstrije, Madžarske, Romunije in Bolgarije. Kmalu so se napadu pridružile tudi fašistična Italija, Madžarska in Bolgarija, ki so želele uresničiti svoje ozemeljske težnje in zasesti dele Dalmacije, Vojvodine ter Makedonije.
Hiter zlom vojske in dolgoročne posledice
Jugoslovanska vojska se napadalcem ni mogla resneje upreti. Čeprav je štela okoli 1,2 milijona vojakov, ji je primanjkovalo sodobnega orožja. Obrambo so dodatno ohromile notranje narodnostne napetosti in pomanjkanje enotnosti. Nemške oklepne divizije so hitro prebile obrambne linije, medtem ko je popolna premoč v zraku preprečila vsakršen organiziran odpor.
Sile osi so 10. aprila zasedle Zagreb, pet dni kasneje pa je padel še Beograd. Jugoslovanska vlada je 17. aprila podpisala kapitulacijo, kralj Peter II. pa je pobegnil v tujino. Zmagovalci so si razdelili ozemlje, pri čemer so na območju Hrvaške in Bosne in Hercegovine ustanovili Neodvisno državo Hrvaško, ki je delovala kot marionetna država.
Zgodovinarji danes pogosto izpostavljajo, da je Hitler z napadom na Jugoslavijo sicer dosegel kratkoročni cilj, a je hkrati naredil usodno strateško napako. Zaradi balkanske kampanje je moral za več tednov preložiti operacijo Barbarossa. Ta zamuda je nemško vojsko prisilila, da se je pred Moskvo spopadla z ostro rusko zimo, kar je ključno vplivalo na ustavitev nemškega napredovanja in končni poraz nacistične Nemčije.
