Od prvega gola do zadnjega špalirja: Edin Džeko je pri 40 letih še zadnjič oblekel dres reprezentance BiH

To ni bil običajen večer v Zenici, niti običajna tekma. Saj ne, da obračun med nogometaši Bosne in Hercegovine ter Švedske v ligi narodov ne bi imel tekmovalnega naboja, a 2. oktober je bil v znamenju enega največjih, če ne kar največjega nogometaša, ki je kadarkoli oblekel dres zmajev. Z nogometom sicer še ni opravil, klubska kariera bo še dobila kakšno nadaljevanje, je pa bila 152. tekma za BiH hkrati njegova zadnja. Pri 40 letih je Edin Džeko sklenil reprezentančno kariero.

In to na kakšen način! Stadion Bilno Polje je bil razprodan, navijači so ga napolnili, še preden sta moštvi začeli ogrevanje. "Edin Džeko, Edin Džeko ..." je odmevalo iz skoraj dvanajst tisoč grl. V 11. minuti tekme so se prižgale bakle, bližnji stanovanjski blok se je za pirotehnike obarval v rdečo, vse skupaj je pospremil še ognjemet. Dobro uro je selektor Sergej Barbarez pustil Džeka na igrišču, ko pa ga je poklical na klop, so mu soigralci pripravili špalir, pridružili so se mu tudi Švedi, legendarni napadalec pa se je še uradno poslovil od kapetanskega traka. Ognjemet, pesmi, zastave, bakle, šov z droni ... Vse to je pospremilo zadnji nastop nogometaša, ki se ga je upravičeno prijel vzdevek Diamant, večer pa je bil v znamenju treh številk: 152 za število tekem, ki jih je odigral za BiH, 73 za vse zadetke, 11 pa za številko, ki jo je skoraj dve desetletji nosil v izbrani vrsti.

Debi v stilu

Ko se poslovi takšen nogometaš, navijači težko ostanejo ravnodušni. Hitro so spoznali, kaj zmore. Ko je 2. junija 2007 prvič zaigral za člansko reprezentanco BiH, je bil Džeko 21-letni napadalec čeških Teplic, za njim pa je že vrgel trnek nemški Wolfsburg, kamor je prestopil le mesec dni kasneje. Reprezentanci BiH je takrat nasproti stala Turčija, na stadionu Asim Ferhatović Hase v Sarajevu je dvakrat povedla, a na koncu je s 3:2 slavila domača reprezentanca. Tudi zaradi Džeka. Debitant je tik pred odmorom zadel za 2:2. Prva reprezentančna tekma, prvi gol in zmaga.

Nikakor ne zadnja. Reprezentanca takrat še mlade države je dobila napadalca svetovnega razreda. Džeka je klubska pot je vodila prek Wolfsburga, Manchester Cityja, Rome, Interja, Fenerbahčeja, Fiorentine in nazadnje do Schalkeja, kjer igra od januarja letos, reprezentančna zgodba pa je tekla vzporedno. Kar nekaj razočaranj je prinesla, a tudi obdobje, ko je generacija z Džekom, Vedadom Ibiševićem, Miralemom Pjanićem, Zvjezdanom Misimovićem, Emirjem Spahićem in drugimi vendarle prebila mejo, ki je prejšnje selekcije niso. Zgodilo se je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 2014. Marca 2013 je v Zenico prišla Grčija, neposredna tekmica BiH v boju za prvo mesto skupine. Džeko je zadel v 29. minuti, po odmoru pa še enkrat. BiH je zmagala s 3:1 in se na vrhu skupine odlepila od Grkov. Džeko je imel po petih kvalifikacijskih nastopih že sedem zadetkov. Oktobra je proti Liechtensteinu dodal še dva. BiH je zmagala s 4:1 in pred zadnjim krogom potrebovala le še eno zmago za nekaj, kar je bilo do tedaj nedosegljivo – prvo uvrstitev na veliko tekmovanje. Ta je prišla 15. oktobra 2013 v Kaunasu. Odločilnega gola proti Litvi sicer ni dosegel sam, je pa podal Ibiševiću za zadetek, po katerem se je slavilo vse od Kaunasa do Sarajeva. Zadel je Ibišević. A prav Džeko mu je podal za zadetek, po katerem so se začela slavja od Kaunasa do Sarajeva. Bosna in Hercegovina je prvič postala udeleženka svetovnega prvenstva. To je bil uspeh cele generacije, a Džekova vloga je bila izjemna. Ko je reprezentanca potrebovala golgeterja, je bil pripravljen.

Krivica v Braziliji

Svoje sploh prvo svetovno prvenstvo je BiH začela na kultni Maracani proti Argentini in izgubila z 1:2. Nato pa je prišel dvoboj z Nigerijo, eden najbolj bolečih večerov generacije. Džeko je žogo spravil v mrežo, vendar je bil zadetek zaradi domnevnega prepovedanega položaja razveljavljen. Odločitev je bila napačna, a ker sistem VAR še ni obstajal, je obveljala. Nigerija je slavila z 1:0, BiH pa je izgubila možnosti za napredovanje v osmino finala. Za častno slovo od mundiala je v tretjem krogu s 3:1 premagala Iran, prvi zadetek na tekmi pa je dosegel Džeko.

Več kot desetletje se je zdelo, da bo to zadnji nastop BiH na največjem turnirju na svetu, selektorske menjave niso prinesle pravega učinka, v kvalifikacijah reprezentanca nikakor ni našla zmagovalne formule. Vsaj do ustoličenja selektorja Sergeja Barbareza in kvalifikacij za SP 2026. Džeko je bil že veteran, toda njegova vloga v reprezentanci je ostala. Čeprav je bil že na pragu 40. leta, je kvalifikacije za turnir, ki so ga v letošnjem poletju gostile ZDA, Kanada in Mehika, končal kot najboljši strelec svoje reprezentance s šestimi goli. Pot na prvenstvo ni bila neposredna. BiH je kvalifikacijsko skupino končala na drugem mestu in morala v dodatne kvalifikacije. V polfinalu je po izvajanju enajstmetrovk izločila Wales, nato pa jo je od vrnitve na svetovni oder ločila še Italija. Tudi finale dodatnih kvalifikacij se je po 1:1 končal z enajstmetrovkami. BiH je slavila s 4:1 in se drugič v zgodovini uvrstila na svetovno prvenstvo. Džeko je tako postal vez med dvema obdobjema, ki ju loči več kot desetletje: bil je eden ključnih igralcev ekipe, ki je leta 2013 prvič odprla vrata svetovnega prvenstva, in kapetan reprezentance, ki se je leta 2026 nanj vrnila.

Rekorder

Pri 40 letih se je diamant še enkrat znašel med najboljšimi na svetu. Ob remiju proti sogostiteljici Kanadi je Džeko obsedel na klopi, na preostalih tekmah skupinskega dela proti Švici in Katarju pa je začel v prvi enajsterici in na igrišču ostal po dobro uro. Poraz proti Švici ni bil usoden, ko je s 3:1 premagala Katar, si je BiH zagotovila napredovanje v izločilne boje. V šestnajstini finala jo je pričakala reprezentanca ZDA, zmagala z 2:0, Džeko pa je na svoji zadnji tekmi na svetovnih prvenstvih igral 50 minut.

Kmalu po prvenstvu je dolgoletni nogometni legionar, ki je kot 19-letnik sarajevski Željezničar zamenjal za češke Teplice, nato pa v sijajni karieri med drugim postal nemški prvak z Wolfsburgom, dvakrat angleški z Manchester Cityjem in z Interjem dvakrat osvojil italijanski pokal, oznanil, da se njegova reprezentančna zgodba končuje. Niso ga pustili brez slovesa. V Zenici, na stadionu, kjer so se spisala najlepša poglavja skoraj dve desetletji dolge kariere, je še zadnjič stopil pred domače navijače. Diamant se je poslovil, njegova zapuščina pa bo ostala. Še dolgo bo trajalo, da se bo kdo približal njegovima rekordoma po številu tekem in golov za zmaje.