Ob naraščajočem valu nacionalistično-populističnih in podnebno-skeptičnih gibanj, ki jih na obeh straneh Atlantika uveljavljajo skrajno desni tehnološki ekstraktivisti, nacionalisti in milijarderji, se zdi poročilo o globalni pravičnosti (Global Justice Report) morda utopično. Pa vendar je odgovor, ki so ga ugledni ekonomisti v začetku junija predstavili na Svetovni konferenci o neenakosti, pravzaprav nujna reakcija na mokre sanje tehnoloških reakcionarjev iz Silicijeve doline o totalni robotizirani eksploataciji Zemlje in pobegu na rešilno kolonijo na Marsu. Vizija, v kateri skuša 45 strokovnjakov različnih disciplin predstaviti vizijo globalnega napredka v 21. stoletju, zato ni le opcijska, ampak še kako nujna. Poglejmo, kako so v Parizu predstavili ključne momente, na katerih bi moral temeljiti vztrajni kulturni boj proti tehno-nacionalističnim projektom "marsovskih" milijarderjev.
Zmanjšanje neenakosti kot steber preživetja
Poročilo optimistično ugotavlja, da bi bivanje na našem planetu lahko uskladili z visoko stopnjo blaginje za vse, vendar le z globoko družbeno preobrazbo, ki mora temeljiti na treh stebrih. Ob hitri dekarbonizaciji energetskih sistemov bi morali narediti radikalen premik k trajnostnemu bivanju, ki vključuje zmanjšanje delovnega časa in človekovega materialnega odtisa, za financiranje obojega pa je potreben še tretji steber družbene preobrazbe, ki temelji na drastičnem zmanjšanju neenakosti v dohodkih, bogastvu in moči, tako med državami kot znotraj njih. Na omejenem planetu je zmanjšanje globalne neenakosti torej nujen pogoj za skupno blaginjo.
Za takšen razvoj družbe si prizadeva Svetovni laboratorij za neenakost (World Inequality Lab, WIL), ki deluje v okviru pariške ekonomske šole (Paris School of Economics) in ponuja vrsto drznih političnih predlogov, vključno z visokimi davki na premoženje za milijarderje, z radikalnim skrajšanjem delovnega časa, spremembo prehrane in preusmeritvijo naložb iz materialno intenzivnih sektorjev, kot sta industrija in rudarstvo, v izobraževanje in zdravstvo.
Kot pravi profesor Thomas Piketty, sodirektor WIL, je v teku intenziven kulturni, intelektualni in politični boj, v katerem ima vsak izmed nas pomembno vlogo. Ideologija, ki jo vidimo pri Donaldu Trumpu in vseh "malih Trumpih", ki jih imamo po vsej Evropi in po svetu, preprosto ne more obroditi sadov. Piketty je prepričan, da bo navsezadnje nujna kooperativna prerazporeditev virov in moči, ker bo trenutno dogajanje privedlo do katastrofalnih posledic za okolje, podnebje in družbo.
Alternativa torej ni stvar izbora, ampak nuja. Njihovi izračuni do konca stoletja ponujajo spodbudne ekonomske in podnebne spremembe: do leta 2100 naj bi se dohodki 89 odstotkov svetovnega prebivalstva podvojili, globalno segrevanje pa bi ohranili pod 2 °C nad predindustrijskim povprečjem.
Piketty in soavtorji z WIL torej ponujajo pozitivno alternativo mračnim napovedim desničarskih tehnomilijarderjev, ki trdijo, da bo prihodnost neizogibno prinesla več fosilnih goriv, podnebne motnje in neenakost. V omenjenem poročilu o globalni pravičnosti so zato konstruktivni in skušajo preseči tudi pomanjkljivosti prevladujočih pristopov k polikrizi, vključno s pretirano materialističnim poudarkom tradicionalnih levičarskih strank, vprašljivo učinkovitostjo ekonomske odrasti (Thomas Piketty: "Dodaten evro BDP v izobraževanje in zdravstvo ima tri- do štirikrat manjši materialni odtis in porabo energije kot dodaten evro BDP v proizvodnem sektorju. Zato so sektorski premiki izjemno pomembni."), ki jo predlagajo številni ekologi in pomanjkljivo sociološko podprti medvladnim panelom Združenih narodov za podnebne spremembe.
Poročilo je podprto s študijami o neenakosti in podnebnih spremembah ter s podatkovnimi bazami, ki jih je zbralo več kot 200 raziskovalcev z vsega sveta, vključuje pa tudi predloge za oblikovanje politične koalicije, ki bi bila sposobna reformirati svetovno finančno arhitekturo. V njegovem jedru je koncept zadostnosti oziroma ideja, da lahko ljudje uživamo v uspešnem in zdravem življenju, ne da bi si nenehno prizadevali za porabo ali kopičenje več materialnih dobrin, ki uničujejo naravni svet, od katerega je odvisno življenje na Zemlji. Takšno preobrazbo avtorji pogojujejo s tremi ključnimi koraki, ki vključujejo prepolovitev povprečnega delovnega časa z 2100 ur na leto na 1000 ur (delovni teden bi trajal dva dni in pol), spodbujanje ljudi k manjšemu uživanju rdečega mesa, kar naj bi bil glavni vzrok za krčenje gozdov in ekološko uničevanje, in preusmeritev gospodarstva v dejavnosti z nizko porabo z več kot podvojitvijo porabe za izobraževanje na 8400 evrov po osebi in porabe za zdravstvo na 14.400 evrov.
Trajnostno "odrast" (Jason Hickel, profesor na Avtonomni univerzi v Barceloni: "To je pomemben in pravočasen poseg. Vse to je tehnično izvedljivo – lahko imamo dobro življenje za vse znotraj planetarnih meja –, vendar bo za to potreben organiziran politični boj.") opredeljujejo kot krčenje proizvodnje in potrošnje, ki bi povečala blagostanje človeka in izboljšala ekološke pogoje ter enakost na planetu.
Za podnebno krizo so najbolj odgovorni megabogati
Osrednji cilj družbene preobrazbe je torej odpravljanje neenakosti. Izračuni kažejo, da bi do konca stoletja lahko po vsem svetu na prebivalca dosegli povprečni mesečni bruto nacionalni dohodek v višini 5000 evrov, kar bi pomenilo povečanje za veliko večino. Izjema bi bili megabogati, ki nosijo nesorazmerno veliko odgovornost na podnebno krizo in bi bilo zato visoko obdavčeni. Milijarderji danes predstavljajo 0,001 odstotka svetovnega prebivalstva in si lastijo 6 odstotkov celotnega svetovnega bogastva, do konca stoletja pa bi ta delež padel na 0,05 odstotka, medtem ko bi delež premoženja spodnje dohodkovne polovice svetovnega prebivalstva v istem obdobju zrasel s trenutnih 2 na 30 odstotkov.
Druga prednostna naloga preobrazbe zadeva zmanjšanje podnebnih tveganj, kar bi dosegli z radikalnim zmanjšanjem emisij, ki bi jih morali približati ničnim izpustom. Poročilo v tem kontekstu obravnava tri scenarije za razogljičenje do sredine stoletja, v skladu z najambicioznejšim načrtom pa bi kapital od najbogatejših posameznikov preusmerili v vlaganja v različne obnovljive vire energije in tako do leta 2050 dosegli popolno razogljičenje. Do dodatnega zmanjšanja emisij bi prišlo zaradi skrajšanja delovnega časa, sprememb v prehranskih vzorcih in gospodarskih dejavnostih, vse omenjeno pa bi omogočilo znatno manjši dvig temperature ozračja, kot ga predvidevajo scenariji počasnega razogljičenja. Do konca stoletja bi se temperatura povečala za manj kot 1,8 °C, kar je drastično manj od izračunov, ki spremljajo počasno razogljičenje in kažejo na otoplitev v višini 4 do 4,5 °C. Zanimivo je, da bi bilo segrevanje manjše tudi od scenarija vsesplošne gospodarske odrasti, ki do konca stoletja ocenjuje dvig temperature za 1,9 °C.
Kdaj bo nastal globalni sklad za pravičnost
Za dosego ciljev poročila bi morali ustanoviti globalni sklad za pravičnost, ki bi financiral energetski prehod in nadzoroval povečanje porabe za izobraževanje in zdravstvo, ki bi s trenutnih 13 odstotkov svetovnega BDP zrasel na 38 odstotkov. Prizadevanja globalnega sklada za pravičnost bi podpiral svetovni sklad za suverenost, katerega aktivnosti bi bile usmerjene v ponovno uravnoteženje globalnih deležev javnega in zasebnega premoženja v smeri razmerij, kot so nazadnje vladala leta 1970. Da ne gre za utopijo, Piketty utemeljuje tudi z zgodovinskim dogajanjem. Z ustrezno vladno politiko in preusmeritvami naložb v izobraževanje in zdravstvo sta pri zmanjšanju neenakosti recimo hitro napredovali Švedska in Norveška, državi, ki sta bili nekoč gospodarsko zelo razdeljeni. S cilji, zapisanimi v poročilu, je usklajen tudi fenomen skrajšanja delovnega časa, ki se je v Evropi od 19. stoletja do danes prepolovil.
Kot je v uvodu srečanja v Parizu povedal Lucas Chansel, sodirektor Svetovnega laboratorija za neenakost, je 20. stoletje človeštvu prineslo izjemen dvig prosperitete. Skorajda so se uresničile drzne napovedi priznanega britanskega ekonomista Johna Maynarda Keynesa, ki je pred slabim stoletjem v svoji knjigi (Economic Possibilities for Our Grandchildren) napovedal, da se bo – ob štirikrat manjšemu delu – bogastvo do danes povečalo za osemkrat. V deželah zahodne Evrope so se prihodki resnično izjemno povečali (za sedemkrat), število delovnih ur se je do začetka 20. stoletja prepolovilo, hkrati pa je prišlo do izjemne rasti prosperitete in izrazitega zmanjšanja ekonomskih razlik. Preteklo stoletje je prineslo veliko dobrobiti za delavce, zagotovilo je socialno varnost, ponudilo izobraževanje in progresivno obdavčitev, kar se je večini ekonomistov še pred stoletjem zdelo kot znanstvena fantastika. Na žalost se razlike znova povečujejo, večina ekonomskih uspehov 20. stoletja pa se je zgodila na račun okolja.
Pristop od spodaj navzgor in kultiviranje "protipotrošništva"
Dogajanje v Parizu in predstavitev poročila o globalni pravičnosti je prijetna osvežitev v svetu distopičnih napovedi o prihodnosti. Z vstopom v 21. stoletje smo namreč postali nemočne žrtve spletk brezkompromisnih multimilijarderjev in populističnih politikov, ki nas – v želji po neomejeni moči in popolnem nadzoru – uspešno delijo na vse mogoče načine. Kar bode v oči, je pravzaprav primerjava manipulativnega kapitalizma, ki smo ga z uveljavitvijo "oblakovnega kapitala" morda res že presegli z Varufakisovim tehnofevdalizmom, z rakom. Napovedi Elona Muska in njemu podobnih tehnoloških ekstraktivistov o skorajšnji selitvi egocentrične elite na sosednji planet so namreč jasna preslikava zadnjega stadija raka, ko se ta pripravlja na pošiljanje mikrozasevkov v oddaljena tkiva in organe, ki se na koncu razrastejo v usodne metastaze. Z znanostjo in tehnologijo seveda ni prav nič narobe, patološko pa je poveličevanje izbranih eksploatacijskih tehnologij na račun temeljnih ekoloških, socioloških in humanističnih znanstvenih dosežkov človeka.
Že od Trumpove famozne ideje o zdravljenju kovidne okužbe z venoznim vbrizgavanjem razkužila se sprašujem po zdravi pameti trenutne "elite" tehnobogatašev in njihovih političnih podpornikov – zdi se namreč, da življenje razumejo le skozi slepo pego neznosne lahkosti svojega lastnega dojemanja.
Prav zato je alternativa tako izjemno pomembna. In ker najbolj ne verjamem, da se bo egoistična elita multimiljarderjev pripravljena "samoobdavčiti", mi ostane druga možnost. Izberem namreč lahko življenje, v katerem ne bom podpiral megakorporacij in populistov – niti eni niti drugi namreč ne prinašajo resničnih razlik v kakovosti mojega bivanja. Regulatornim mehanizmov vlade pa bi bil najbolj hvaležen, če bi ustavo dopolnili z esencialno pravico posameznika do življenja brez neprestane marketinške manipulacije. Smrt reklamam torej.
---
Viri:
• Watts J., 'An equal and habitable world is possible': academics set out sweeping vision for planetary survival. Guardian 2026
• World Inequality Conference. Paris, 4-6 junij 2026; https://www.youtube.com/watch?v=e-DmB6t_Nsw · https://globaljusticeproject.wid.world/insight/summary/
