Bojan Brezigar
"Moški, 45 let, z nizko izobrazbo." Tako največji italijanski dnevnik Corriere della sera, ki izhaja v Milanu, označuje povprečnega volivca, ki se je v nedeljo na volitvah v nemški deželi Saška-Anhalt opredelil za skrajno desno stranko Alternativa za Nemčijo (AfD). Stranka je, kot znano, prevladala s 44 odstotki glasov, največji poraženec pa je krščanskodemokratska stranka CDU kanclerja Friedricha Merza. Časnik namenja tem volitvam prvih 8 strani, kar je izreden dogodek, če pomislimo, da je šlo navsezadnje damo za eno nemško deželo.
Vzrok za tako veliko pozornost so dogajanja na italijanski desnici. Kot znano, sestavljajo italijansko vlado štiri stranke: Bratje Italije, ki jo vodi premierka Giorgia Meloni, Liga, ki jo vodi podpredsednik vlade Matteo Salvini, Naprej, Italija!, nekdanja stranka Silvia Berlusconija, ki jo vodi drugi podpredsednik vlade, zunanji minister Antonio Tajani, in še majhna sredinska stranka, ki pa je politično nerelevantna. Trn v peti te vladne koalicije je nova skrajno desna stranka Nacionalna prihodnost, ki jo je ustanovil upokojeni general Roberto Vannacci, evropski poslanec, ki je izstopil iz Lige. Prav ta stranka po javnomnenjskih raziskavah močno napreduje in napovedujejo ji že 7 odstotkov glasov.
Vannacci je takoj pozdravil uspeh AfD, Salvini je previdno ocenil, da predstavlja stranka skrajne desnice v Nemčiji alternativo, Tajani je ob tem zaskrbljen, premierka Giorgia Meloni pa je v zadregi in se ni takoj opredelila. Dejstvo je, da se bližajo parlamentarne volitve, predvidoma čez leto dni, nekateri pa napovedujejo, da bi se to lahko zgodilo že v aprilu. Javnomnenjske raziskave kažejo, da bi desnica ohranila večino, samo še bi v koalicijo sprejela tudi Vannaccija; sama bi prejela okoli 40 odstotkov, katerim bi dodala Vannaccijevih sedem odstotkov. Levosredinskemu taboru pa ankete napovedujejo 43 odstotkov Skratka, brez Vannaccijev glasov bi Melonijeva s svojim sedanjim zavezništvom pristala v opoziciji.
Premierkin molk je vsekakor zelo pomemben. Ponaša se namreč s politiko zmerne desnice, ki še celo spominja na nekdanjo Krščansko demokracijo, torej dejansko desno-sredinsko politiko. Tako je imela Meloni odprta vrata v Bruslju, njena podpora Ursuli von der Leyen se je obrestovala s številnimi bonitetami, ki jih je Italija prejela od Bruslja. Vannaccijeva stranka pa vodi v drugo smer, skrajno desno radikalizirano politiko in dejansko protievropsko. Te politike pa se finančno in ekonomsko šibka Italija ne more privoščiti. Nenazadnje bi na to ne mogla pristati niti Berlusconijeva hči Marina, ki iz ozadja spremlja stranko Naprej, Italija!, kot nekakšna siva eminenca, če želimo omiliti njeno vlogo. Njeni interesi namreč niso skladni s skrajno desno politiko, ki jo vodi Vannacci.
Skratka, nemške volitve so močno premešale štrene italijanske politike. Če je bila Giorgia Meloni še pred mesecem dni gotova, da bo prihodnje leto njena koalicija slavila novo zmago, danes temu ni več tako. Prav tako se ne more zanašati na notranje prepire v levosredinske taboru, ki sicer ima res težave z izbiro kandidata za premierja, vendar vse stranke tega tabora ostajajo trdno prepričane, da bodo na prihodnjih volitvah nastopile skupaj.
