Mladi Iranec, katerega edini "zločin" je bil po navedbah organizacij za človekove pravice ta, da si je želel svobode, je postal tragičen obraz brutalnega obračuna iranskih oblasti s protestniki. Njegova zgodba je pretresla mednarodno javnost, saj kaže na popolno odsotnost pravnega reda v državi, kjer so hitre usmrtitve postale orodje za ustrahovanje prebivalstva.
Gre za 26-letnega Erfana Soltanija, lastnika trgovine z oblačili iz mesta Fardis v osrednjem Iranu. Mladenič se je udeležil protestov proti režimu, kar je sprožilo verigo dogodkov, ki se bo po vsej verjetnosti končala tragično. Aretirali so ga v njegovem lastnem domu, ga priprli in v neverjetno kratkem času obsodili na najhujšo kazen. Kot poroča britanski Daily Mail, bo Soltaniju dovoljeno preživeti le deset minut s svojo družino, preden ga bodo javno obesili.
Ameriška tiskovna agencija za človekove pravice (HRANA) navaja, da je Soltani le eden izmed več kot 10.700 ljudi, ki so bili aretirani, odkar so konec decembra izbruhnili množični protesti. Njegov primer pa izstopa zaradi hitrosti postopka in popolne nemoči njegove družine, da bi mu pomagala.
Ekspresna obsodba brez možnosti obrambe
Arina Moradi, članica organizacije za človekove pravice Hengaw, je v stiku z družino obsojenega mladeniča. Povedala je, da so njegovi bližnji v popolnem šoku in obupu. "Njihov sin nikoli ni bil politični aktivist. Bil je le del mlajše generacije, ki je šla na ulice zaradi nevzdržnega stanja, v katerem se je znašel Iran," je pojasnila Moradijeva.
Družina več dni ni imela nobenih informacij o njem. Negotovost se je končala šele, ko so jih oblasti obvestile o aretaciji. O smrtni obsodbi so jih obvestili štiri dni po odvzemu prostosti. Soltanijeva sestra, ki je sicer odvetnica, je nemudoma poskušala sprožiti pravne postopke za zaščito brata, vendar je naletela na gluha ušesa. Oblasti so ji onemogočile dostop do sodnega spisa, s čimer so ji zvezale roke.
Organizacije opozarjajo, da je bil Soltani od trenutka aretacije prikrajšan za vse osnovne pravice. Ni imel pravice do odvetnika, ni imel možnosti priprave obrambe in ni bil deležen pravičnega sojenja. Takšno ravnanje predstavlja jasno in grobo kršitev mednarodnega prava.
Ulice spominjajo na vojno območje
Medtem ko se posamezniki soočajo s hitrimi odločitvami sodišča, nasilje na iranskih ulicah ne pojenja. Iranski uradniki so sicer priznali približno 2000 žrtev med protesti, vendar neodvisne organizacije, kot je Iran Human Rights s sedežem na Norveškem, opozarjajo, da so dejanske številke verjetno veliko višje in bi lahko presegle 6000 mrtvih. Priče opisujejo prizore, ki bolj kot na civilne proteste spominjajo na vojno območje. Varnostne sile streljajo na neoborožene protestnike, trupla odvažajo s tovornjaki, strah pa se širi po mestih.
Dodaten bes je med ljudmi sprožila smrt 23-letne študentke mode Rubine Aminian, ki je bila med protesti ustreljena v glavo iz neposredne bližine. Takšni dogodki le še podžigajo jezo javnosti, na kar oblast odgovarja z vse večjo represijo. Protestnike označujejo za "izgrednike" in "božje sovražnike", kar je v iranskem pravosodnem sistemu obtožba, ki s seboj prinaša smrtno kazen.
Opozicija svari, da režim vzpostavlja hitra sodišča z enim samim ciljem: ustrahovati družbo in fizično odstraniti nasprotnike. Po podatkih Nacionalnega sveta iranskega odpora (NCRI) je bilo v zadnjem letu izvršenih rekordno število usmrtitev, kar kaže na spiralo nasilja, ki spominja na najtemnejša poglavja zgodovine te države.
