Bližnjevzhodni konflikt in skoraj popolno zaprtje Hormuške ožine konec februarja sta sprožila krizo v oskrbi z nafto in plinom. Cene surove nafte so poskočile nad 100 dolarjev za sod, pri čemer je cena za nafto Brent v določenem trenutku dosegla skoraj 128 dolarjev. Kljub temu se največja svetovna naftna podjetja vzdržujejo novih vlaganj in ne povečujejo proizvodnje, poroča tiskovna agencija Reuters.
Gledano na prvi pogled bi morale trenutne razmere predstavljati idealno priložnost za energetske velikane, kot so BP, Chevron, Exxon Mobil, Shell in TotalEnergies. Vsa omenjena podjetja so v prvem četrtletju presegla pričakovanja in ustvarila rekordne dobičke, medtem ko potrošniki občutijo vse višje življenjske stroške. Odziv industrije pa ostaja izrazito zadržan, saj nobeno od vodilnih podjetij ni povečalo svojih načrtov porabe za prihodnja leta.
Strah pred neizogibnim padcem cen
Največji strah v upravnih odborih energetskih podjetij ne predstavlja več zamujena priložnost ob rasti cen, temveč spopadanje z neizogibnim padcem, ki običajno sledi. Izguba več kot 13 odstotkov globalne oskrbe z nafto in približno petine tokov utekočinjenega zemeljskega plina bo verjetno še leta ohranjala visoko osnovno raven cen. Kljub temu podjetja ohranjajo strogo disciplino.
"Naša disciplina glede kapitala in stroškov se ne bo spremenila, ne glede na vse," je poudaril izvršni direktor podjetja Chevron, Mike Wirth. Naftni velikani so se celo uprli pritiskom ameriške administracije, naj povečajo proizvodnjo kot odgovor na krizo. Ta previdnost odraža strukturno spremembo v prioritetah upravnih odborov. Po letih agresivne širitve, ki je v preteklih desetletjih privedla do odpisov premoženja v višini okoli 200 milijard dolarjev, se industrija zdaj osredotoča na kapitalsko disciplino in vračanje vrednosti delničarjem.
Dolgoročne napovedi
V ozadju takšnega opreza leži globoka negotovost glede prihodnjih cen. Referenčna cena nafte Brent močno niha od začetka spopadov. Dnevni premiki za pet odstotkov ali več, ki so v preteklosti veljali za redke, so postali pogosti. Zanimivo pa je, da dolgoročni tržni signali ostajajo precej bolj mirni. Trgovci sklepajo pogodbe za dobavo nafte v januarju 2030 po ceni okoli 73 dolarjev za sod, kar je le nekoliko nad ravnjo pred zaostrovanjem razmer.
Ena od razlag za takšno stanje je, da vlagatelji še vedno računajo na razmeroma hitro normalizacijo. Vendar tak scenarij deluje vse bolj optimistično, saj trg pogreša že skoraj milijardo sodov bližnjevzhodne nafte, globalne zaloge pa hitro kopnijo. "Proizvajamo dobrino, ki je imela v zadnjih šestih letih precej ekstremno cenovno nestanovitnost. Zato moramo zagotoviti, da nas odločitve o portfelju ohranjajo dobičkonosne skozi celoten cikel," je pojasnila izvršna direktorica podjetja BP Meg O'Neill.
Analitiki ocenjujejo, da lahko pet največjih zahodnih naftnih podjetij izplačuje dividende tudi pri cenah pod 60 dolarjev za sod. Prav to jim daje razkošje, da ne lovijo vsakega cenovnega vala. Namesto da bi stavili na dolgo obdobje visokih cen, se podjetja pripravljajo na svet, v katerem bodo cene močno nihale, prekinitve v oskrbi bodo pogoste, negotovost pa trajna.
