Svečina: Zadnji pozdrav iz vaške dnevne sobe. Panja zapira vrata, lepi spomini na 25 let vrveža bodo ostali

V vinorodni Svečini, kjer se zdi, da čas teče nekoliko bolj počasi in prijazno, se te dni zaključuje poglavje, ki je petindvajset let dajalo utrip vasi. Bar in market Panja, majhna, a zelo pomembna točka v središču kraja, zapira svoja vrata. Zakonca Stane in Marinka Roj, ki sta s svojim delom postala sinonim za ustrežljivost in marljivost, odhajata v zaslužen pokoj. A Panja ni bil le prostor; bila je dnevna soba vseh Svečinčanov, kraj, kjer se je vedelo vse in kjer nihče ni nikoli ostal sam.

"Zadnji dnevi so drugačni," prizna Marinka Roj, ko nas skupaj s Stanetom po eni zadnjih delovnih nedelj sprejmeta v majhnem, a zelo organiziranem skladišču. Čeprav je trgovina že zaprta, se skozi zadnja vrat po gostilni do trgovine še sprehodi kdo, ki kaj nujno potrebuje za nedeljsko kosilo. "Tako to je pri nas. Ustrežemo," skomigne Stane Roj. A le še do zadnjega junija bo tako.

"Bolj ko se bliža konec, bolj se zavedaš, da je to res to. Vidiva, da so tudi ljudje šele zdaj zares dojeli. In zdaj smo vsi vsak dan zelo čustveni," razlaga Marinka. Po petindvajsetih letih, odkar sta prevzela prostore nekdanje Prehrane, se legendarna vrata marketa in bara zapirajo. Vsaj začasno. A ne zapirajo se le vrata trgovine; zapira se dnevna soba vseh Svečinčanov.

Najbolj žal jima je za starejše krajane

Stane ni bil v teh prostorih le najemnik zadnjih 25 let. Njegova zgodba tukaj sega štiri desetletja nazaj, ko je bil še poslovodja v takratni trgovini. Ko je prišel čas za spremembo, sta se z Marinko odločila za pogumen korak. "Vse sva ven zmetala, vse prezidave naredila sama. Tukaj, kjer je zdaj bar, je bilo vse drugače, kjer je zdaj skladišče, so ljudje celo stanovali. Veliko smo vlagali v te prostore," našteva. V njegovem glasu je čutiti ponos na vse, kar sta z ženo zgradila. Panja je pod njunimi rokami postala stičišče vasi, prostor, kjer se je odvijal pravi vrvež.

Marinka je bila topli steber v marketu. "Najhuje mi je zaradi starejših ljudi. Veseli so bili, da so lahko nakup opravili sami, da za njih niso rabili poskrbeti sorodniki in otroci," pove. Za mnoge od njih je bila Panja stik s svetom. Tam niso kupili le kruha in mleka; tam so dobili potrditev, da jih nekdo sliši. Marinka je poznala njihove zgodbe, njihove težave in njihove male radosti.

Seznam želja gostov

Njun sistem dela je bil unikaten. V trgovini sta imela list papirja, "seznam želja" njunih gostov. Nanj sta zapisala vse, kar je kdo v kraju potreboval. Stane je bil tisti, ki je skrbel za logistiko in nabavo. "Če je nekdo nekaj potreboval, sem šel in nabavil. Še isti dan ali pa naslednje jutro je bilo tukaj," pravi Stane. In ni ostalo le pri trgovskih policah. Stane je starejšim in tistim brez prevoza stvari redno odpeljal na dom. Jeklenke plina, ki jih je po potrebi tudi priklopil, pa zaboji pijače, težke vreče. Bil je vezni člen med vasjo in oskrbo.

V baru pa se je odvijalo drugo življenje. Čeprav sta strežbo prepustila ekipi deklet - v zadnjem, najtežjem obdobju so to bile Maruša, Silvija, Katarina, Jasmina in Laura -, sta bila Stane in Marinka vedno nekje blizu. Bar je bil center vaškega dogajanja. V zadnjem obdobju je bilo organiziranih zabav manj, nekoč pa so v Panji redno organizirali dogodke, šnops turnir, ob koncih tedna sta za zabavo skrbela DJ Lelo ali živa glasba. Panja je bila tista, ki je v središče Svečine prinašala življenje, smeh in pesem, ki je odmevala v noč. "Tukaj smo gledali polfinale in finale Evrovizije, ko je v njem nastopala naša Maja Keuc, veselili smo se ob slovenski zmagi na Eurobasketu, tukaj smo stopili skupaj in zbirali denar za družino iz našega kraja, ki ji je pogorela hiša," našteva Stane posebne trenutke. In takšnih je bilo na pretek.

Brez pravega dopusta 25 let

A ta predanost zakoncev Roj je terjala svoj davek. "Vsak dan 14 ur dela, 25 let. Sobote, nedelje, prazniki," razmišlja Stane. Njun dopust? "Po dvajsetih letih smo šli lani trije bratje z ženami za tri dni na morje. To je bilo vse." Takšna neizmerna odgovornost do kraja in ljudi je tisto, kar Panjo loči od navadnih lokalov.

Da je Panja obstajala 25 let, je velik uspeh. Stroški so se v zadnjem času podvojili, vse se je podražilo za sto odstotkov, prispevki so narasli, a Stane in Marinka sta vztrajala do zadnjega, da bi ohranila dostopne cene za svoje sokrajane. Zdaj pa sta se odločila, da je čas za družino, za počitek in za trenutke, ko bosta končno lahko brez skrbi, kaj vse je še treba nabaviti ali postoriti.

Hčerki Anja in Patricija sta bili vedno del te zgodbe. Že od izbiri imena bara in lokala. Anja je ob slovesu zapisala čustveno pismo, ki ga je Patricija na zaključni zabavi prebrala pred vsemi zbranimi. Njej se je tresel glas, solze v očeh so imeli tudi zbrani na terasi med brajdami, kjer so se vsi počutili tako domače in sprejete. "Draga mami in ati, hvala za vse, kar sta ustvarila. Za občutek doma, ki sta ga ustvarila za toliko ljudi. Kajti to je vajina največja zapuščina. Ne police, ne mize, ne zidovi, ampak ljudje. In dokler bodo živeli ti spomini, bo na neki način živela tudi Panja," so bile sklepne Patricijine besede.