Barbara Bradač
Kopivnik se ne razkriva na hitro. Ni kraj, ki bi svojo identiteto razstavljal na pročeljih ali jo razlagal v velikih besedah. Njegova zgodba živi v hišnih imenih, v narečnih besedah, v spominih na vrtove, igre, praznike in tudi v tišini vojnih zgodb. Prav te drobce so člani in članice Društva krajanov Kopivnik ob 30-letnici delovanja ujeli med platnice tretjega zbornika Kopivnik in Kopivničani.
Publikacija ni nastala kot slavnostni zbornik ob obletnici, temveč kot nadaljevanje dolgoletnega dela – zbiranja drobcev, ki skupaj sestavljajo mozaik kraja. "Zbornik ni le pogled v preteklost, temveč tudi spodbuda za prihodnost – zapis skupnega spomina in dokaz povezanosti krajanov," je eno ključnih sporočil uvodnih besed, ki jih podpisujejo Samo Rajšp, župan občine Rače – Fram, dr. Vlasta Stavbar, predsednica KS Fram, in Tomaž Zorko, predsednik društva.
Društvo kot srce vasi
V treh desetletjih delovanja je Društvo krajanov Kopivnik preraslo okvir klasičnega društva in postalo osrednji povezovalni steber vaškega življenja. Njegovi člani ne skrbijo le za organizacijo prireditev, temveč tudi za urejenost kraja, za dom krajanov kot središče družabnega dogajanja in za ohranjanje običajev, ki bi brez njihovega truda hitro utonili v pozabo. Zbornik jasno pokaže, da brez prostovoljnega dela društva številni dogodki, srečanja in pobude ne bi obstajali.
Eden najdragocenejših delov publikacije je natančen pregled rojenih od leta 1801 – z zapisi hišnih številk, priimkov, družinskih vezi, porok in umrlih. Gre za delo, ki presega običajno krajevno kroniko in se približa pravemu rodoslovnemu arhivu vasi.
Posebno mesto imajo hišna imena, ki so v Kopivniku še vedno živa in pogosto povedo več kot uradni naslovi. Tako izvemo, da ima hiša na naslovu Kopivnik 1, kjer danes živi Božo Čurič, hišno ime Cehtel, nekoč pa so ji rekli Čander. Takšni zapisi niso zgolj zanimivosti, temveč pomemben del nesnovne kulturne dediščine – način, kako so se ljudje orientirali, prepoznavali in umeščali v skupnost.
Jezik, vrt in vsakdan
Zbornik ohranja tudi jezik. Žepni slovarček kopivniškega narečja zajema več kot tisoč besed in izrazov iz 20. in 21. stoletja. Zbral jih je Stanislav Hojnik, ki poudarja, da z izginjanjem narečja izginja tudi del kolektivnega spomina. "Ahtati, burgla, čmiga, čebolinke, gvant, kuln, prga, žverca …" našteva izraze, ki so nekoč zaznamovali vsakdan.
Pomemben del publikacije je posvečen vrtovom in samooskrbi. Vrt je bil temelj preživetja, se ponavlja v zapisih, ki opisujejo pridelavo zelja, krompirja, repe in čebule. Miša Pušenjak zapiše, da se zanimanje za domačo pridelavo hrane danes vrača – iz zavedanja, ne več iz nuje.
Otroštvo v Kopivniku nekoč ni potrebovalo trgovin. Otroci so si igrače izdelali sami – iz lesa, vrvi, kamnov, oreškov. Lok in frača, drdlica, piščali, mlinčki, gumitvist, letalo, skrivalnice, Indijanci in kavboji … Igre so bile hkrati zabava, učenje in socializacija ter niso bile le krajšanje časa, temveč "šola spretnosti, sodelovanja in domišljije".
Pomemben del zbornika je posvečen praznikom in običajem – od mlajev in presmecev do adventnega venca. Ti dogodki niso imeli le simboličnega pomena, temveč so ljudi povezovali, krepili medgeneracijske vezi in ustvarjali občutek pripadnosti. Vaški prazniki so bili prostor srečevanj, dela in veselja – pogosto brez odra, a z veliko udeležbe.
Posebno težo imajo pričevanja o drugi svetovni vojni. Zapisana skozi osebne izpovedi krajanov razkrivajo strah, lakoto, izgube, deportacije in otroštva, zaznamovana z nasiljem. To niso zgodbe velikih bitk, temveč drobni, boleči spomini ljudi, ki so vojno živeli. Prav zato učinkujejo kot močan opomin, da mir ni samoumeven.
Zbornik se zaključi s predstavitvami posameznikov, ki so iz Kopivnika izšli in pustili sled na področju znanosti, kulture, športa, humanitarnosti in družbenega delovanja. Njihove zgodbe so različne, skupna pa jim je močna vez s krajem, iz katerega izhajajo.
Kopivnik in Kopivničani tako ni le knjiga. Je skupinsko delo skupnosti, ki razume, da identiteta ne živi sama od sebe. Treba jo je zapisati, prebrati in – predvsem – prenašati naprej. Kopivnik je to storil. Z besedami, imeni in spomini, ki bodo ostali. To je tudi osrednja misel zapisa Simone Napast, da skupnost obstane le, če zna ohraniti spomin nase. Poudarja, da zbornik Kopivnik in Kopivničani ni pomemben zgolj kot zgodovinski zapis, temveč kot dejanje odgovornosti do prihodnjih generacij. Po njenem mnenju kraj brez zapisanih zgodb, imen in spominov postopoma izgublja svojo identiteto, medtem ko zapisano znanje in izkušnje ustvarjajo trdne temelje za prihodnost.
