Nejc Strojnik
Andrea Massi se je po dobrih dveh letih umaknil iz ekipe Andreje Slokar. Razhod je po njegovih besedah sporazumen, ob odhodu pa je povedal tudi, da se ni strinjal z nekaterimi odločitvami pri rehabilitaciji. Sama menjava v štabu vrhunske športnice ne bi bila nič posebnega, če ne bi imel Massi v slovenskem alpskem smučanju precej posebnega mesta. Leta 2008 je s Tino Maze postavil Team to aMaze, zasebno ekipo, ki je bila tedaj precejšen odmik od običajnega reprezentančnega sistema. Osemnajst let pozneje odhaja iz osebnega štaba druge slovenske reprezentantke. Vmes so podobni modeli postali običajen del slovenskega alpskega smučanja.
Reprezentanca sicer ni izginila. Žan Kranjec je denimo ves čas član sistema Smučarske zveze Slovenije (SZS), vendar je v svoji tehnični ekipi danes edini tekmovalec. Slokarjeva ima že leta ljudi, ki delajo predvsem zanjo. Neja Dvornik je šla skozi obdobje samostojne družinske ekipe, Meta Hrovat je imela "ekipo znotraj ekipe", Ilka Štuhec je dolga obdobja kariere delovala po svojem programu. Maruša Ferk je po izpadu iz reprezentance trenirala v mednarodni zasebni skupini.
Tina Maze se z individualnim načinom dela ni srečala šele leta 2008, ko sta z Massijem ustanovila svojo ekipo. Že nekaj sezon prej je pod vodstvom Janeza Slivnika trenirala precej po svojem programu, vendar še znotraj reprezentančnega sistema. Z Massijem sta nato naredila korak dlje in ustanovila Team to aMaze. Ob njiju je bil sprva še serviser Andrej Perovšek. Mazejeva je bila po rezultatsko manj uspešnem obdobju v težkem delu kariere, novi način dela pa ji je prinesel okolje, v katerem je imela precej več vpliva na trening, ljudi in urnik. Rezultati so hitro sledili. Mazejeva je ostala slovenska reprezentantka, SZS pa je njeno samostojno ekipo pozneje tudi formalno priznala in sofinancirala. Leta 2012 je imela v sestavi reprezentanc zapisan "šampionski status, samostojna ekipa". Zasebna ekipa torej ni pomenila popolnega odhoda iz slovenskega smučanja. Šlo je za drugačno razmerje med tekmovalko in zvezo.
Od reprezentance k lastnemu programu
O samostojnejšem načinu dela so v tistem času razmišljali tudi drugi slovenski smučarji. Jure Košir je jeseni 2008 povedal, da je v svoji karieri tudi sam razmišljal o možnosti lastne ekipe, vendar se zanjo ni odločil. V istem obdobju sta se z možnostjo lastne ekipe ukvarjala tudi Andrej Jerman in Mitja Dragšič. Jerman je načrt zaradi stroškov opustil, Dragšič pa je spomladi 2009 o njem še razmišljal. Še zanimivejši je primer Ilke Štuhec. Spomladi 2009 je imela komaj osemnajst let, ko se je odločila, da bo trenirala po lastnem programu. Ker je SZS vanjo že vlagala, je dogovor predvideval vračilo dela sredstev v petih letih. V njenem imenu se je z zvezo pogajal prav Košir.
Štuhčeva tedaj še ni bila uveljavljena smukačica, kaj šele svetovna prvakinja. Njena prva samostojna pot pa ni bila neprekinjena. Zaradi finančnih omejitev in potrebe po večji trenerski stabilnosti se je znova povezala z reprezentanco, čez nekaj let pa se je pokazala še druga težava. Ženski program je bil vse bolj usmerjen v tehnične discipline, Štuhčeva pa je potrebovala hitrostni program. Leta 2015 so dodatne rešitve iskale praktično vse najboljše Slovenke. Štuhčeva je organizirala svoje treninge, Maruša Ferk je na sneg hodila v lastni režiji, zunanje možnosti so iskale še druge. Tak način dela torej ni bil več vezan le na največja imena. Za nekatere smučarke je postal predvsem način, da so dobile dovolj kakovostnega treninga tam, kjer skupni reprezentančni program ni zadoščal.
Naslednji korak v tej zgodbi je Andreja Slokar, ki je trenutno aktualna (tudi) zaradi razhoda z Massijem. Njena samostojna ekipa je začela delovati leta 2018, še precej pred njenim prebojem med najboljše smučarke svetovnega pokala. Vodil jo je Tomaž Bizjak, trener je bil Boštjan Božič, ob njej sta bila še serviser Igor Plešivčnik in kondicijski trener Severin Lipovšek. Osebna ekipa je bila del poti v svetovni vrh. Ko se je Slokarjeva pozneje vključila v reprezentančni program, je velik del tega načina dela obdržala. Leta 2021 je za Večer povedala, da dekleta trenirajo skupaj, sama pa ima še vedno svojo ekipo, s katero tudi potuje in živi.
Osebne ekipe postanejo del sistema
Posebej razdrobljena je bila ženska reprezentanca okoli sezone 2020/21. Tina Robnik in Ana Bucik sta bili v klasični skupini svetovnega pokala, okoli njiju pa je delovalo več ločenih ekip. Meta Hrovat je dobila svoj strokovni štab znotraj reprezentance. Neja Dvornik se je pri devetnajstih odločila za družinsko organizirano ekipo z Denisom Šteharnikom kot trenerjem, bratom Jako kot serviserjem in očetom Mladenom v ozadju. Ilka je takrat že dolgo imela svoj program. Maruša Ferk je po izgubi reprezentančnega statusa rešitev našla v mednarodni zasebni skupini. Program je financirala brez finančnega prispevka SZS, iz lastnih in zasebnih virov.
Prav denar je pomemben del te zgodbe. Samostojna pot pomeni več vpliva na izbiro trenerjev, terenov in programa, toda nekdo mora vse to plačati. Tinin Team to aMaze je sofinancirala tudi zveza, Ilka je morala ob prvem odhodu del vložka vračati, Ferkova pa je svoj program financirala brez finančnega prispevka SZS. V uradnem načrtu SZS za sezono 2024/25 je bilo pri Ani Bucik Jogan denimo zapisano, da sama financira kondicijsko pripravo in del fizioterapije. Pri Neji Dvornik sta bila denimo kondicijski trener in nutricionistka v istem dokumentu navedena kot samoplačniška.
Tudi pri moških je bilo podobnih primerov nekaj. Klemen Kosi je po izpadu iz reprezentance leta 2022 nadaljeval samostojno. SZS mu je omogočila status, povezan z opremo, ne pa koriščenja reprezentančnega programa; treninge, trenerja, logistiko in stroške je moral organizirati sam. V zadnjih sezonah je bil tako precej več kot le tekmovalec, saj je sam skrbel tudi za pripravo smuči, financiranje in organizacijo svoje športne poti.
Meja med zasebnim in reprezentančnim se briše
Danes zato ni več mogoče potegniti čiste črte med reprezentančno in zasebno ekipo. Čisto plastično: trener je lahko del programa zveze, serviserja zagotavlja proizvajalec smuči, kondicijskega trenerja plača tekmovalec, priprave pa so deloma skupne in deloma individualne. Žan Kranjec je dober primer. Navzven njegova ekipa deluje skoraj kot privatna: en tekmovalec, trener, serviser in program, sestavljen predvsem zanj. Sam poudarja, da je vso kariero pod okriljem SZS. V ekipi za svetovni pokal v tehničnih disciplinah je danes edini tekmovalec, medtem ko mlajši Miha Oserban nastopa predvsem na ravni evropskega pokala.
Takšni modeli pa niso slovenska posebnost. Daleč od tega. Alberto Tomba je denimo po dveh olimpijskih zmagah leta 1988 dobil svojo ekipo z Gustavom Thönijem, vendar je ostal znotraj italijanske zveze. Bode Miller je šel leta 2007 dlje in ameriško reprezentanco zapustil ter organiziral lastni program. Lara Gut je že zelo mlada imela osebno ekipo z očetom, trenerjem, serviserjem, kondicijskim trenerjem in fizioterapevtom, na tekmah pa je ostala del švicarske reprezentance. Danes podobno delujeta okolji Petre Vlhove in Lucasa Pinheira Braathena.
Pri Sloveniji je zanimivo predvsem to, da se je tak način dela razširil tudi na tekmovalce, ki še niso bili velike zvezde. Štuhčeva je šla na svoje pri osemnajstih, Dvornikova pri devetnajstih, Slokarjeva je lastno okolje zgradila, preden je prišla do prve zmage v svetovnem pokalu. Vzporedno je zveza začela takšne programe sprejemati in jih na različne načine vključevati v svojo strukturo. Zato danes najdemo precej različne modele, od Kranjčeve povsem reprezentančne enočlanske ekipe do osebnih štabov, v katerih se prepletajo zveza, opremljevalci, zasebni denar in družina.
