Če si v Mariboru omenil šah, je sledila asociacija Musil, če si rekel Musil, je sledila asociacija šah. A ne šah za vsakogar! Vojko je bil šahist Železničarskega šahovskega kluba Maribor, kluba, ki mu je na nek način posvetil življenje, čigar član je bil skoraj sedem desetletij in pri katerem je aktivno sodeloval od prvih, sramežljivih povojnih uspehov pa do eksplozije v samostojni Sloveniji, ko so se "železničarji" zavihteli na mesto najboljšega slovenskega šahovskega kluba, najboljšega v širši regiji ter enega od najuspešnejših, če ne najuspešnejšega športnega kluba v Mariboru. Ni ga bilo bolj ponosnega na te uspehe od Vojka, bolj veselega, bolj zadovoljnega! Kako tudi ne: v klubu je blestel že kot pionir, še bolj kot mladinec. Vrhunec Vojkove kariere je prišel leta 1967, ko je dobil priložnost na prvem mednarodnem turnirju ŽŠK Maribora. Na turnir so prišli številni mednarodni zvezdniki, še golobradi Musil pa je blestel, presegel polovični izkupiček in se katapultiral med mednarodne mojstre! Bil je najmlajši nosilec tega naslova v Jugoslaviji, takrat drugi šahovski velesili sveta. Ni ga bilo strokovnjaka, ki mu ni napovedoval blesteče kariere, velemojstrskega naziva in mesta v olimpijski reprezentanci!
A Vojko je vselej korakal po dveh poteh. Kot nekdaj dr. Milana Vidmarja, starosto in še danes najuspešnejšega slovenskega šahista vseh časov, je tudi Musila privlačila znanost. V šahu ni videl zanesljivega kruha. Morda mu, prepričanemu Mariborčanu, tudi ni dišalo življenje nenehnega popotnika. Ko je prišel čas odločitve, je na prvo mesto postavil kemijo. Za šah, mladostno ljubezen, ki je ne pozabiš nikoli, so ostali vikendi, dopusti in tisto malo prostega časa, kar ga je bilo. In izkoriščal ga je imenitno! Ligaška ali pokalna tekmovanja - vselej v glavni vlogi, vselej gonilna sila svojega Železničarja. Kmalu je presedlal tudi med funkcionarje. Opravljal je številne funkcije pri Šahovski zvezi Jugoslavije, pozneje tudi Slovenije. Dolga leta klubski podpredsednik je v začetku devetdesetih stopil v velike škornje preminulega predsednika Jožeta Fišerja. Klub je Vojko vodil skoraj dve desetletji, ga zavihtel v višave. Igral je vse manj, praktično nič več, spremljal pa vse.
Naj omenim še soavtorstvo šahovskega učbenika Spoznavajmo skrivnosti šahovske igre, ki je postal velika prodajna uspešnica, pa dolgoletno urejanje šahovskega kotička v Večeru in še in še ...
Kariera torej, ki ji težko najdemo primerjavo. Ob vsem tem je bil Vojči, kot smo ga smeli klicati šahovski prijatelji, predvsem možak ena a. Prijazen, ustrežljiv, čeprav načelen in predvsem brez dlake na jeziku.
Upal si je povedati stvari v obraz in se ob tem ni oziral naokrog: njegovo mnenje je štelo, spoštovanja, ki si ga je prislužil, mu ni mogel odvzeti nihče.
Za vse nas, njegove naslednike v klubu in šahu nasploh, je bil Vojči vzornik. Čeprav s(m)o se na tistem razpotju eni odločili samo za šah, drugi morda za poklicno kariero, smo vedeli, da je on eden redkih, ki mu je uspelo združevati oboje. Velikan mariborskega in slovenskega šaha.
Vedeli smo, da ga je ulovila bolezen, a smo skupaj z njim upali, da bo dobil še eno partijo, pa čeprav v časovni stiski in v težkem položaju. Nasprotnik je bil tokrat premočan. Ostale so solze, žalost, praznina, ki je ne bo zmogel zapolniti nihče.
Počivaj v miru, dragi Vojči.
