Ko se bo na slovenskem Prešernov dan počasi prelevil v začetek novega delovnega tedna, se bo onkraj Atlantika začel 60. super bowl. Prvi ima pri nas status državnega praznika, drugi pa bi ga pri Američanih tudi skorajda že moral imeti glede na priljubljenost, ki jo vzbuja. Pa saj finale lige ameriškega nogometa v ZDA po svoje je praznik. Nedelja, ko se skoraj tako kot za zahvalni dan ali božič zberejo družine. Nemogoče? Superbowl je najbolj gledan ameriški televizijski prenos vsako leto. Edina, ki se lahko v ZDA po gledanosti sploh primerjata s številkami, ki jh dosega ta dogodek, sta bila pristanek odprave Apollo 11 na luni leta 1969 in zadnja epizoda nanizanke M*A*S*H iz leta 1983.
Med dvajsetimi najbolj gledanimi televizijskimi prenosi v zgodovini ZDA je pristanek na luni, zadnja epizoda serije M*A*S*H z naslovom "Goodbye, Farewell and Amen" in 18 super bowlov.
Kot gol v finalu lige prvakov
Američanom njihov nogomet res veliko pomeni, morda ravno zaradi dejstva, da se za razliko od bejzbola, hokeja ali košarke ne porazgubijo v natrpanem urniku rednega dela sezone, saj je na sporedu le 17 krogov, ki se igrajo večinoma med vikendi. Hkrati za razliko od črnega paka ali žoge, ki išče pot skozi obroč, usnja v obliki elipse v Evropi nismo posvojili. Gre za identiteto, na katero so čez lužo zelo ponosni. Če kdo ne verjame, lahko potrdim sam. Novembra, ko sem za nekaj dni obiskal New York, sem se en večer iz hotela odpravil v bližnji irski bar, da bi si še s kakšnim privržencem za sosednjo mizo ogledal dvoboj Los Angeles Lakersov proti Dallasu z Luko Dončićem v glavni vlogi. Američani našega zvezdnika vendarle sprejemajo drugače kot ga mi sami. Nekaj metrov pred vhodom sem pričakoval, da bomo najprej pospremili konec tekme med Knicksi in Bucksi, ki se je igrala praktično čez cesto v najbolj slavni dvorani na svetu, Madison Square Gardnu. Namesto tega pa povsem druga zgodba, ob vstopu in gneči ljudi mi je hitro postalo jasno, da bo težko že karkoli naročiti, kaj šele najti prosto mesto sredi množice. Ob pogledu levo in desno pa ljudje z dresi, ki so imeli rokave, trenutek kasneje je ista slika na več kot desetih televizorjih obelodanila, da namesto lige NBA spremljamo študentsko ligo ameriškega nogometa, ki zaradi zaslužkov danes že sodi med profesionalni šport, čeprav je v resnici le avdicija za največji oder, sploh pri ameriškem nogometu, ki ga drugje ni v izobilju. In medtem, ko so domačini touchdown slavili kot kakšen gol v finalu Uefine lige prvakov, sem sam že našel bar, kjer je bila v ospredju košarka. Pri nas za obstoj študentske lige vedo le tisti, ki jo igrajo in še nekaj njihovih znancev, toda vleči vzporednice med rekreacijo in novonastalim profesionalizmom bi bilo nesmiselno, zato je glasno proslavljanje ob osvojenih točkah Slovencu sredi velikega jabolka težko razumeti.
Vrnimo se k super bowlu. Letos ga gosti Kalifornija, drugič v zgodovini stadion Levi v Santa Clari, kjer so na jubilejnem 50. super bowlu pred desetimi leti svoj zadnji naslov slavili Denver Broncos. Na omenjenem objektu sicer domače tekme igra ekipa San Francisco 49ers. Nasproti si bosta tokrat stali ekipi Seattle Seahawks in New Englands Patriots. Oboji so v rednem delu zabeležili štirinajst zmag in tri poraze. Patriotsi, ki domujejo v Bostonu, bodo lovili rekordni sedmi naslov, saj so trenutno pri šestih poravnani z moštvom Pittsburgh Steelers. Na drugi strani ima moštvo iz zahodne obale, ki bo četrtič nastopilo na tekmi vseh tekem, le en naslov iz leta 2014. Omenjeni moštvi se ne bosta na tekmi sezone srečali prvič, saj gre za ponovitev super bowla iz leta 2015, ko so z dvema touchdownoma v zadnji četrtini na koncu slavili Patriotsi, ki so imeli takrat na mestu podajalca največjo zvezdo tega športa Toma Bradyja.
Največja ikona v zgodovini ameriškega nogometa je tisti večer postavila rekord po številu največ uspešnih podaj v enem finalu (nekaj let kasneje ga je še izboljšal), skupno pa je Brady slavil kar v sedmih, največ med vsemi. Šele 199. izbor, da prav ste prebrali, na naboru leta 2000 je bil zraven pri vseh naslovih Patriotsov, ki so tudi rekorderji po nastopih v finalu, saj bo to že njihov dvanajsti, medtem ko bi v primeru zmage osvojili šele prvi naslov brez Toma Bradyja. Se bosta pa prvič letu 2004 v finalu srečali ekipi, ki sezono prej nista nastopili v končnici.
Prestiž, ki se ne plača
Seveda gre za svojevrsten dogodek, ki podira rekorde gledanosti in pri kateremu ne gre le za 60 minut igre z morebitnimi podaljški, ampak za pravi šov. Pred začetkom bo himno odpel pevec Charlie Puth, vendar pa glavna poslastica pride med obema polčasa v tako imenovanem "halftime showu", kjer nastopijo svetovno znane glasbene zvezde. Letos bo ta čast pripadla nedavnemu dobitniku Grammyja za najboljši album leta Bad Bunnyju. Vendar zakaj govorimo o časti? Ker ne bo zaslužil niti centa. Organizatorji namreč krijejo le vse stroške nastopajočih, medtem ko sprejetje povabila nosi enako, če ne celo večjo težo kot katera izmed glasbenih nagrad. V preteklosti so soj žarometov med polčasom poželi Michael Jackson, Madonna, Beyonce, Lady Gaga in še bi lahko naštevali. Največ gledalcev je privabil lanski nastop Kendricka Lamarja, ki si ga je ogledalo 133 in pol milijonov gledalcev. Ameriški raper je tako za približno sto tisoč ogledov z vrha izrinil kralja popa, ki je sicer nastopil že leta 1993 in rekord držal več kot dvajset let.
In tisti, ki je vrtoglavo drag
Bi pa super bowl lahko bil tudi izraz za pregrešno drag marketing. Televizijske hiše namreč za oglasni prostor zaslužijo vrtoglave zneske, ki jih zaračunajo največjim korporacijam na svetu. Leta 2022 je tako moral Amazon za minuto in pol dolgo promocijo svoje pametne naprave pod imenom Alexa odšteti 26 milijonov dolarjev. Sledita mu podjetji General Motors in Cadillac, ki sta leto pred tem odšteli vsaka po 22 milijonov dolarjev. Smisel ali nesmisel, a konec koncev gre za najbolj gledan prenos v ZDA vsako leto in s tem tudi za največje mogoče tržišče, ki na kup spravi nekje tretjino ameriškega prebivalstva. Lani je denimo padel nov rekord, ko je tekmo med Kansas City Chiefs in Philadelphia Eagles v povprečju hkrati spremljalo 127,7 milijonov navdušencev.
Tudi cene vstopnic so pregrešno drage. Za tiste, ki so bile v zadnjih dneh pred tekmo še na voljo na portalu ticketmaster, je bilo potrebno odšteti od pet pa vse do skoraj petinpetdeset tisoč ameriških dolarjev. Precej bolj prijazne so cene vstopnic za nekaj tekem rednega dela, ki so odigrane tudi v Evropi. Anglija jih gosti že vse od leta 2007, od začetka desetletja pa so sta se ji pridružili še Nemčija in Španija. Med gostiteljicami tekem lige NFL bo prihodnje leto tudi Francija. Američani tako svoj šov, tudi s košarkarskimi tekmami, minimalno selijo v Evropo. V zameno si želijo predvsem, da bi jim posodili kakšno tekmo nogometne lige prvakov, da bi jo lahko gostili, toda če je v Ameriki šport v prvi vrsti le dober posel, je v Evropi zaenkrat še uspel nekoliko ohraniti svoj prvotni pomen.
Letošnji super bowl bo tako zagotovo ponovno med najbolj gledanimi prenosi v celotni zgodovini ZDA, toda zna se zgoditi, da to niti ne bo najbolj gledan prenos tega leta v drugi največji državi Severne Amerike. ZDA bodo namreč poleti s skupaj s sosednjima Kanado in Mehiko gostile svetovno nogometno prvenstvo, ki mu lahko za razliko do lige NFL nadenemo etiketo globalnega in ne le ameriškega fenomena. Finale, ki si ga bo po celem svetu zagotovo ogledala več kot milijarda ljudi, bo gostil newyorški stadion MetLife. Zadnjega v Katarju pred slabimi štirimi leti je denimo spremljala več kot milijarda in pol ljudi. Če bi se v finalu znašel Cristiano Ronaldo ali Lionel Messi, ki bosta na mundialu nastopila zadnjič v svojih bogatih karierah, potem bi zagotovo padel novi rekord. In dokler svetovni nogomet dosega desetkrat večjo gledanost od ameriškega dogodka leta so razprave, če se mu reče football ali soccer, brezpredmetne.
