Bil je eden največjih zvezdnikov svetovnega smučanja. Hermann Maier, Avstrijec iz Flachaua, ki je pred smučarsko slavo delal kot zidar, je konec devetdesetih in na začetku novega tisočletja kraljeval na belih strminah. Zaradi izjemne moči, nepopustljivosti in neverjetnih vrnitev se ga je prijel vzdevek Herminator. Nato pa je 24. avgusta 2001 prišel dan, ki bi lahko bil usoden ... Po kondicijskem treningu v Obertauernu mu je med vožnjo z motorjem pot presekal nemški turist. Trčenje je bilo silovito, poškodbe pa tako hude, da je Maier skoraj ostal brez desne noge. Poškodovani so bili tudi notranji organi, zdravniki so se bali odpovedi organov, njegova kariera pa je bila v tistem trenutku najmanj pomembna skrb.
Avstrija je obstala. Pred bolnišnico so čakali novinarji, njegovo zdravstveno stanje je bilo več tednov glavna tema v medijih. Zdravnik Artur Trost je pozneje pripovedoval, da so nekateri fotografi splezali celo na streho bolnišnice, drugi pa naj bi skušali do Maierja priti oblečeni v bele halje. Smučarski junak, ki je še nekaj dni prej treniral za novo sezono, se je nenadoma boril za normalno življenje.
Toda Maier je kmalu pokazal, zakaj je postal Herminator. Že v bolniški postelji je treniral z ročnim ergometrom, nato pa so sledili dolgi meseci rehabilitacije. Nihče ni vedel, ali bo še kdaj smučal na najvišji ravni. On pa se ni želel le vrniti na smuči, želel je spet zmagovati. In 521 dni po nesreči se je zgodilo nekaj, kar je le še utrdilo njegovo legendo. Januarja 2003 je zmagal na superveleslalomu v Kitzbühelu. V nogi je imel še vedno 36 centimetrov dolg "žebelj", za seboj pa leto in pol bolečin, operacij in rehabilitacije. Maier je pozneje dejal, da je bila to največja zmaga njegove kariere.
A ni ostalo pri njej. Po nesreči je znova osvojil skupni seštevek svetovnega pokala, leta 2005 postal svetovni prvak v veleslalomu, kariero pa leta 2009 končal s 54 zmagami v svetovnem pokalu, štirimi velikimi kristalnimi globusi ter dvema olimpijskima zlatima kolajnama. Nesreča ga je, kot je povedal pozneje, spremenila tudi kot človeka. "Ko si povsem na dnu, postaneš bolj človeški. Naučil sem se ponižnosti. Nič več se mi ne zdi samoumevno," je dejal Maier in dodal, da na dogodek danes gleda drugače: "Mislim, da je bila nesreča znamenje od zgoraj, da tudi zame obstajajo meje."
