Uroš Gramc
Že pred olimpijskimi igrami smo predvidevali, da bodo največ uspehov poželi naši smučarski skakalci, a za zdaj je tehtnica tako močno na njihovi strani, da jo prevesijo le še čudeži na vseh drugih prizoriščih skupaj. S tem nič ni narobe, lepo, da vsaj nekomu uspeva v globalnem gladiatorstvu, in mi smo tu zato, da uspehe pospremimo s črnilom.
Hvala bogu, da se v Predazzu piše zlata zgodba, ker če bi se drugje, bi imeli vsi nastanjeni v bližini težave. Za danes, ko to pišem in so na skakalnici le delavci, ki pospravljajo malo napravo in pripravljajo veliko, sem načrtoval obisk biatlona v Anterselvi, ki pa se je zaradi zlata sfižil. Preveč odmeva uspeh četverice, da se ne bi ustavili in ga premleli. Bo že še čas za nove olimpijske avanture, kot bi bila pot do največjega zbirališča navijačev, kot mi sporočata sestra in sestrična.
"Zabava" bi se zame pričela že na začetku poti. Le 130 kilometrov bi me čakalo, kot od doma do Ljubljane, a olimpijski čas si prevajamo kot jutranjo prometno konico do prestolnice ob delu na cesti. Štiri ure in pol ter pet prestopov na razna prevozna sredstva, mi pravi aplikacija, če izberem olimpijski prevoz! Hvala za tak olimpizem ... Pa če bi to vsaj držalo, ker prepričan sem, da bi se zapletlo pri drugem avtobusu, če ne že prej.
Izkušnje temu pritrjujejo. Od postaje pri apartmaju do skakalnice je sedem kilometrov, ki pa nikoli niso enako dolgi. Včasih je treba šoferju povedati, kje naj pelje in koga prehiti, da akreditiranim ni treba stati v koloni. Še slabše je, če naletiš na "pametnega", ki si pot zariše po svoje in te zabriše z busa, kjer in kot te ni še nihče. Imaš prijazne šoferje, a niti drugih sort jih ne manjka. Poznam kakšnih deset neprimernih italijanskih besed in ta predsinoči je uporabil prav vse. V zahvalo je dobil malo učno uro slovenščine. Ob nočni hoji skozi mrtvo mesto se je jeza razkadila, a prav nič nisem imel proti, da zjutraj nisem šel na pot.
Novi dan je tako prinesel nove skakalne tekste. Mislim, da jih bo v Italiji nastalo več kot v celi moji novinarski karieri skupaj. Z našimi orli in orlicami hodimo spat in z njimi se zbujamo. Ne ukvarjamo se z njimi le čez dan, še ponoči nam ne dajo miru. Novinarski cimer je tako sanjal, da je Domen Prevc padel, mene je celo noč mučila njegova diskvalifikacija pred ekipno tekmo in afera, ki jo je zakuhal trener, ko je namesto Anžeta Laniška startno številko ponudil Domnovemu bratu Cenetu, ki je tukaj v vlogi televizijskega komentatorja. K sreči se je škandal na tem mestu zakuhal in ohladil ter poročamo o edinstveni olimpijski zgodbi dinastije Prevc, ki polni tudi vsebine drugih svetovnih medijev, ne le Večera.
