Že res, da se je igralo le za tolažilno nagrado, sta pa Anglija in Francija na tekmi za tretje mesto uprizorili enega največjih spektaklov letošnjega nogometnega svetovnega prvenstva. Vsaj za tiste, ki niso pristaši dovršenih obramb. Kar deset golov je padlo v Miamiju, zmago s 6:4 pa je slavila Anglija.
Čeprav sta bila največja zvezdnika, Harry Kane in Jude Bellingham, na klopi, so v prvem polčasu blesteli Angleži. Declan Rice jih je v tretji minuti s strelom z razdalje odpeljal v vodstvo, nato prispeval še asistenco iz kota za zadetek Ezrija Konse z glavo. Bukayo Saka je prispeval še dva gola, da so Angleži na odmor med polčasoma odnesli obilno prednost. Pa tudi neulovljivo? V drugem polčasu ni manjkalo dosti, da bi Francozi naredili preobrat. Kylian Mbappe je zadel dvakrat, svojo zbirko golov na tem turnirju povečal na deset, vmes pa še dobro podal Bradleyju Barcolaju. V 66. minuti je bila ekipa, ki je v drugi polčas krenila z zaostankom 0:4, že povsem zraven. Po prodoru Djeda Spenca v kazenski prostor, ki ga je s prekrškom ustavil Malo Gusto, so Angleži nekoliko lažje zadihali, Saka je z enajstih metrov zadel za 5:3. Ousmane Dembele je v sodniškem dodatku še vlil nekaj upanja Franciji, angleško zmago pa je v 98. minuti zapečatil Bellingham.
"To je prva medalja po 60 letih, to je najboljše SP Anglije na tujih tleh, zato upam, da bodo igralci čez nekaj časa lahko ponosni na to. Smo zelo tekmovalni, zato si skoraj ne dovolimo, da bi bili ponosni na tretje mesto," je na tiskovni konferenci po tekmi dejal selektor Anglije Thomas Tuchel. Z bronasto medaljo so trije levi, ki so svoj prvi in doslej edini naslov svetovnega prvaka osvojili na turnirju v Angliji leta 1966, vsaj nekoliko zacelili rane po padcu pred Argentino v polfinalu. "Pred osemnajstimi meseci smo si zadali najvišji cilj, najvišje sanje, ki smo jih želeli uresničiti. Bili smo zelo, zelo ambiciozni z našimi sanjami, da bi se uvrstili v finale in osvojili svetovno prvenstvo. Zato je zelo boleče, če to zamudiš. Bolečina bo ostala nekaj časa, a bo izginila, toda brazgotina bo ostala. Tako je v športu na visoki ravni," meni nemški trener na angleški klopi.
Povsem drugačno je bilo razpoloženje v francoskem taboru, tudi zaradi slovesa selektorja. "Leta 2012 sem začel s tem, da sem francosko reprezentanco postavil nad vse ostalo. Ne glede na to, koliko največjih klubov na svetu treniraš, ni ničesar, ničesar, kar bi bilo nad francosko reprezentanco," je povedal Didier Deschamps, ki je bil po tekmi vidno ganjen. "Bil je zelo poseben dan. Prejel sem nekaj zelo prijaznih sporočil ljudi, ki so se me globoko dotaknila, saj so to ljudje, ki so mi zelo ljubi, zlasti nekdanji igralci," je nadaljeval.
Vrhunec njegove selektorske kariere je bil naslov svetovnega prvaka leta 2018, na turnirju v Katarju pred štirimi leti pa se je njegova reprezentanca ustavila v finalu. "Z mojim osebjem smo se dolgo trudili, da smo bili v službi reprezentance, morda za nekatere celo predolgo. Uspelo mi je obdržati francosko ekipo na vrhu, čeprav zagotovo ne na samem vrhu," pravi Deschamps. Selektor, ki je s prvenstvom v ZDA, Mehiki in Kanadi končal ta del svoje kariere, je bil prav tako zadovoljen, da je zgradil trdne temelje za prihodnost. "Imamo vse, kar potrebujemo, z mladimi igralci, ki bodo rasli. To je bilo njihovo prvo svetovno prvenstvo. To je vse, kar želim njim in francoski ekipi, da dosežejo vrh in dosežejo nadaljnje uspehe," je razmišljal in obljubil, da bo postal "tihi navijač" Les Bleus.
