Prireditelji kolesarske dirke po Sloveniji so letos drugič zapored pripravili dogodek za navadne smrtnike, ki so lahko okusili delček tistega, kar morajo preživeti profesionalci. V sobotnem dopoldnevu na dan kraljevske etape so ponudili najtežji del trase pod enakimi pogoji, kot je kasneje čakalo peloton na čelu s Florianom Lipowitzem, Jakobom Omrzelom, Janom Tratnikom in drugimi. Cesta je bila zaprta, organizirali so policijsko spremstvo, ponudili tehnično podporo in merili čas, da se je vsak lahko primerjal z enimi najboljših kolesarjev na svetu, ko vsak da od sebe največ, kar zmore. Le proga je bila nekoliko krajša, približno za polovico, a še vedno je krog s startom in ciljem v Kranjski Gori vseboval prelaza Predel in Vršič v dolžini 87 kilometrov in s skoraj 2000 višinskimi metri.
Kar konkreten zalogaj, sploh, če ga želiš odpeljati na polno. Lotilo se ga je skoraj 200 udeležencev iz Slovenije in tujine, tudi nekaj deklet je bilo vmes, česar v profesionalnem kolesarstvu ne vidimo, zgolj v mlajših starostnih kategorijah, pa tudi Večer je sodeloval. Ne zaradi dirke, bolj zato, ker so obljubili "ekskluzivno izkušnjo za najboljše". "Vse, kar ima dirkaška elita, imaš za en dan tudi ti," so zapisali na vabilo.
Sramota v "metli" zna še biti dogodivščina
Bil sem kar v dilemi, ker bi bilo priporočljivo se dobro pripraviti, a še bolj je zaradi nekih drugih stvari odločitev praktično do konca visela v zraku. A na koncu sem le zbral pogum, in čeprav sem razmišljal, da bo kar sramota, če me bo pobrala metla (zadnje vozilo z obnemoglimi ali s tistimi s pokvarjenimi kolesi), bi lahko nastala dobra zgodba. Enkrat sem že imel to "srečo", ne spomnim se točno, zakaj, bilo je pred desetletji na Hrvaškem, bili smo še mladinci in sem se znašel na repu karavane. S Kosto, mojim sotrpinom iz Varaždina, so naju pobasali in očitno so njega že dobro poznali, saj so mu ponudili pivo. Kar šok je bil zame, golobradca, on pa je imel pod nosom že črne mustače ...
"Narediš en požirek in se pelješ po zadnjem kolesu"
No, zdaj so najbrž drugi časi, ne bi vedel, sobota mi k sreči ni dala tega odgovora, čeprav je bilo dokaj mučno. Sploh na zadnjih serpentinah neskončno dolge ceste proti Vršiču, kjer je bilo uradno "le" 10,8-odstotka naklona, pa je števec kazal (ne le meni) strmino za dobrih 18 odstotkov. Temperatura pa je bila na zaslonu kar 31 stopinj, ko se je vanj uprlo sonce, žgalo je precej bolj kot "arsovih" 21 stopinj.
Na spustu ob boku profesionalcev
A Vršič je bil za češnjo na torti, gremo od začetka. Od Kranjske Gore do Rateč so nas držali na vrvici, v zaprti vožnji, pa se je vseeno v drugem kilometru trojica že zapletla v padec. A so se vsi pobrali in nadaljevali. Tik za mejnim prehodom se je začelo zares, že prvi skok, napad, hitrost na skoraj 50 kilometrov na uro in divjanje proti Trbižu. Takšne stvari so mi kar všeč, priznam, in se pridružim, ko gre cesta navzdol. A veselje hitro mine, bilo je kratko in sladko. Do kilometra 18 smo drveli z več kot 40 kilometri na uro. Nato se le še prerinem skoraj na čelo in pozdravim našega bivšega profesionalca Kristjana Korena. "Tu se dirka zame konča in prične se rekreacija," mu rečem.
"Tako hitro se že dolgo nisem spustil," pa me je malce presenetil Primorec. Res smo ga žgali, preverim kasneje na Stravi, aplikaciji za kolesarje, praktično poravnani smo bili na tem odseku s profesionalno karavano. A to ni nič novega, tu lažje pariramo, saj so kilogrami na naši strani. Razlika pa je več kot očitna, ko vozimo v nasprotni smeri. Kar malce zmrazi me, ko pogledam še tiste čase. Na Vršič se moj zaostanek meri v dva-, tri-, večkratniku Giulia Pellizzarija, ki je med najboljšimi objavil podatke, in kompanije.
Ekipa lokalcev v pomoč
A kot sem že zapisal, nisem šel dirkat, ampak po doživetje, uživat! In to mi je za nekaj minut celo uspelo. Ko so mi vsi možni pobegnili, stanovskega kolego Jako, s katerim sva se dogovorila za udeležbo, se motivirala že pred dogodkom in na njem zgledno sodelovala med seboj, pa sem spustil naprej. Ampak v vožnji brez prometa, v neokrnjeni naravi, v šumenju Soče nisem mogel uživati prav dolgo, saj se je kmalu cesta postavila navpično. "Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor," slišim znani rek že tik nad prvo oziroma uradno 50. serpentino (prva je na kranjskogorski strani, na vsaki pa jih je polovica). Ni mi bilo treba slišati te modrosti, a k sreči ni bilo veliko hudobnežev, več je bilo besed podpore. Če so se pri nas ogrevali na navijanje, so morali biti profiči nadvse zadovoljni.
Zase lahko rečem, da sem imel izjemno srečo. Vso pot se mi je zdelo, da ni moj dan (verjetno tudi zaradi petkovega piknika, ki pa ga zaradi prvega snidenja vseh ptujskih televizijcev ob 20. obletnici nisem želel izpustiti), ampak na koncu je bil. Od nikjer je pripedalirala trojica lokalcev, ki me je spremljala na peklenski poti proti vrhu, skakala s ceste v gozd in me ves čas zalagala z ledeno mrzlo vodo. Klemnu iz Bovca sem takoj povedal, da ga nikoli ne bom pozabil. "Kateri potok zdaj pijem?" sem vprašal po tretji dozi. "To je pritok Krajcarce," je odvrnil Komac iz Bovca, kot se je predstavil: "Narediš en požirek in se pelješ po zadnjem kolesu." Nasmehnem se in je takoj lažje. Lep kos poti so mi skrajšali. Imel sem občutek, da bi vse naredili zame, a imel sem le eno željo, ki pa je niso mogli izpolniti: "Prosim, zravnajte mi cesto." Je pa zato moja zmaga po prespani noči že sladka. Ja, Komac.
