Upravljanje voda pod vplivom podnebnih sprememb postaja eden največjih izzivov urejanja prostora, zlasti v urbanih območjih. Strokovnjaki, ki upravljajo komunalne sisteme, povedo, da so deli našega vodovodnega omrežja dotrajani, da je kanalizacija stara tudi čez sto let, za nove sisteme se pa zdi, da je njihova trajnost po meri garancijske dobe, torej deset let namesto 35, kolikor naj bi vzdržali. Vse večja težava je tudi mešanje komunalne in meteorne vode, saj so z vse obilnejšimi nenadnimi nalivi obremenitve omrežij večje, in to v vse bolj gosto poseljenih naseljih. Posledic je več, področje pa bo urejala nova evropska direktiva, je bil poudarek letošnjih Vodnih dnevov.
Novodobne grožnje pitni vodi
Poleg prostorskega pritiska, torej širjenja gradenj na vodovarstvena območja, se varovanje voda sooča še s številnimi drugimi grožnjami. Franc Čebulj, župan Cerkelj na Gorenjskem: "Krvavec je majhna ekološka bomba, črne gradnje, vozila in vožnja, prekomerno gnojenje ... Ni dovolj besedičenje, nujni so ukrepi. Zaščita pitne vode, tega se bomo morali lotiti."
Poleg starih bremen, kot so bili denimo pesticidi, z vse bolj naprednimi analizami danes odkrivamo nova onesnaževala v okolju. Dr. Nataša Atanasova: "Smučišča so zadnje čase zaznana kot žarišče PFAS, vir so voski za smuči, ko se sneg tali, gredo namreč v podtalnico." Za PFAS je značilno, da so dolgo obstojne, kopičijo se v okolju in v človeku in so strupene.
Biolog dr. Mihael Toman ob tem našteje še pašništvo, gnojenje, umetni sneg, posipavanje soli, ki povzroča zasoljevanje podzemnih vod: "Boli me glava, ko poslušam, koliko ton soli so posuli, da lahko ljudje z vsega sveta smučajo na pokalu Vitranc. Kakšen je vpliv, lahko vidimo na Zelencih, na začetku Save, ki je glavna vodna žila Slovenije. Tudi trdilci snega, to so navadna gnojila. Hvala bogu, da vsaj Zlate lisice več ni."
"Naša mesta so nastajala v času, ko so vodo iz urbanega okolja predvsem odvajali, kanalizirali in se pred njo ograjevali. Danes ponavljajoče se urbane poplave opozarjajo, da so tovrstne ureditve vse manj vzdržne. Upravljanje voda moramo prilagoditi novim podnebnim razmeram, zagotoviti dovolj prostora za zadrževanje in odvajanje vode ter temu ustrezno prilagoditi tudi rabo prostora in gradnjo," pravi krajinska arhitektka in urbanistka Maja Simoneti z IPoP, Inštituta za politike prostora.
Mesta se na te izzive že odzivajo z ambicioznimi podnebnimi strategijami, ločevanjem padavinskih voda od kanalizacijskega sistema, uvajanjem na naravi temelječih rešitev ter razvojem modro-zelene infrastrukture. Pomembni ukrepi vključujejo tudi povečevanje vpojne sposobnosti tal in raztlakovanje površin, zadrževanje vode v urbanem okolju ter ozelenjevanje javnih površin in streh. Največji izziv ostaja učinkovito usklajevanje različnih vidikov in interesov upravljanja voda ter urejanja in rabe prostora, saj to zahteva tudi spremembe vrednot in razvojnih prioritet," dodaja urbanistka Simoneti. Tako v prihodnosti, a sedaj?
Obvezna ocena tveganj od leta 2029
A dela bo še veliko. Izgube pitne vode v vodovodnih omrežjih so velike, sistemov, kjer so meteorne vode ločene od odpadnih, je premalo ali pa delujejo slabo ... Dr. Brigita Jamnik, odgovorna za pitno vodo v ljubljanskem vodovodnem podjetju JP Voka, pravi, da morajo biti vodovodni sistemi po naravi odporni. "Z motnjami se srečujemo vsakodnevno, prav tako so realnost resni izredni dogodki - snegolomi, suše, neurja. Obenem z odpornostjo mora biti sistem prožen, prilagodljiv. Če pride do motnje, naj to čuti čim manj uporabnikov." Taka pripravljenost terja od upravljavcev veliko – upravljavci vzdrževanja morajo biti pripravljeni, imeti morajo ustrezne nadomestne kapacitete, rezervne vodne vire, dovolj vode v vodohranih, zagotavljati morajo delovanje ob izpadih elektrike, ko gre za kibernetsko varnost, morajo zagotavljati ločene informacijske sisteme.
Tudi dosedanji nadzor po načelu HACCP ni dovolj, poudarja Brigita Jamnik: "V sistemih oskrbe s pitno vodo je načelo HACCP, ki je bilo v slovensko zakonodajo uvrščeno v letu 2004. Sčasoma se je pokazalo, da je tak pristop preozek za obvladovanje vseh kompleksnih tveganj, ki vplivajo na delovanje celotnega vodovodnega sistema."
Novejši pristopi, ki jih spodbuja evropska zakonodaja o kakovosti vode za prehrano ljudi, uvajajo obvezno upravljanje na podlagi ocene tveganj in vzpostavitev varnostnih načrtov za celoten sistem oskrbe – od vodnega vira do uporabnikove pipe. Ta pristop vključuje preventivno upravljanje tveganj, stalno spremljanje sistema in načrtovanje ukrepov za preprečevanje motenj v oskrbi. Rok za vzpostavitev varnostnih načrtov je 1. januar 2029.
Vodni viri – na papirju varovanje dobro, v praksi ne
"Oskrba s pitno vodo je v Sloveniji v zadnjih 30 letih močno napredovala, tehnološko, kemijsko in informacijsko, a lahko bi bilo bolje, naši sistemi bi lahko bili sposobni daljšega neprekinjenega delovanja in lahko bi bili bolj odporni. Da lahko natočimo in pijemo vodo iz pipe, je pomemben civilizacijski dosežek. Javna oskrba s pitno vodo je temelj zdravja," pravi Brigita Jamnik ter: "V zadnjih desetih letih se upravljavci ukvarjamo s tveganji za oskrbo s pitno vodo. A varnost vodovodnih sistemov se začne pri vodnih virih, mi smo se odločili za koncept varovanja z vodovarstvenimi območji, kar je prava smer, ni pa sistem dovolj učinkovit. Velikokrat prostorska raba na teh območjih deluje drugače."
Dodaja še, da je omrežje zapleteno in da je treba poskrbeti ne le za gradnje novih, ampak tudi za vzdrževanje starih sistemov, ki štejejo tudi sto let in več.
Namesto ločene kanalizacije zelo mešana
Da ločeni kanalizacijski sistemi, kjer naj bi bili meteorna in odpadna voda ločeni, ob padavinah pogosto postanejo zelo mešani, pa je zelo konkretno poročala Mojca Lapajne, vodja sektorja odpadne vode pri VIK Nova Gorica: "Posledica tega je, da naše fekalne kanalizacije prevzamejo vode, za katere niso bile načrtovane, in tako naši ločeni sistemi pogosto postanejo zelo mešani. Vzroki za preseganja so meteorne in zaledne vode, napačne meteorne priključitve, slabo grajena infrastruktura. Kanalizacija naj bi bila grajena za življenjsko dobo najmanj 50 let, ampak upravljavci dobimo večkrat občutek, da je bila grajena za investitorjevo garancijsko dobo. V praksi velikokrat prevzamemo sisteme, ki so po 20 letih že precej poškodovani.
Poseben problem so tako imenovani hibridni sistemi, vaški jarki, delno zacevljeni kanali in druge meteorne ureditve, ki nimajo jasnega upravljavca. Institucije takrat okoljsko odgovornost prelagajo, na koncu se reševanje problema pričakuje od nas. Ugotavljamo, da voda vedno najde pot, odgovornost pa bistveno težje."
Posledice hidravličnih preseganj so poplavljanje, izpiranje in redčenje biomase, izpadi črpališč, energetska potrošnja, nestabilen dotok na čistilne naprave. A ko gre za odpornost sistema, ne gre le za podnebne dogodke, ampak mora javna kanalizacija delovati ob potresih, izpadih energije ...
Konflikt pozidava: infrastruktura
Rešitve vidijo strokovnjaki predvsem v ustreznem prostorskem načrtovanju, sodelovanju upravljavcev z državo in občinami. Dr. Matej Radinja s Fakultete za gradbeništvo Univerze v Ljubljani poudarja izdelavo hidroloških upravljalnih načrtov, ti načrti pa naj postanejo strokovna podlaga za prostorsko načrtovanje: "Tudi komunalci moramo ven iz cevi in jaškov, povezava med načrtovalci sistemov bi morala biti veliko boljša. Izvajanje meritev, rezultati meritev bi morali postati podlaga za odločanje. Uvajanje modro-zelene infrastrukture je v konfliktu z zgoščevanjem mest. Tam, kjer se uvaja modro-zelena infrastruktura, namreč ni prostora za gradnjo stanovanj."
Za slabo upravljanje voda v urbanih območjih so deloma krive podnebne spremembe, velik del pa nosi tudi pritisk urbanizacije, veliko je tlakovanja, novih zazidanih površin ... Med konkretnimi primeri Radinja navede ljubljansko Ikeo, kjer je okolica asfaltirana tako, da so vsa drevesa v prvem letu odmrla, poleg tega taka asfaltirana površina prispeva k vročinskemu otoku. Medtem bližnji BTC veliko dela na trajnosti: "Gredo v raztlakovanje, sajenje dreves, pri čemer je pravi indikator volumen krošnje, ne pa stebelca."
