Paul Gebhard
je podpredsednik svetovalnega podjetja Cohen Group iz Washingtona, ki ga je ustanovil obrambni minister v Clintonovi administraciji
William Cohen
. Podjetje pomaga multinacionalkam pri raziskovanju poslovnih priložnosti po celem svetu. Gebhard je nestalni sodelavec Brent Scowcroft Centra, kjer analizirajo globalne trende in vpliv varnostnih izzivov na ZDA, njihove zaveznike in globalne partnerje. Scowcroft Center v okviru Atlantskega sveta (Atlantic Council) - washingtonskega think-tanka, ki ga fi
nancira ameriški State Departement med drugim zato, da pojasnjuje potrebo po vključevanju ZDA v "snovanje boljšega sveta" - pripravlja analize in razvojne strategije za ameriško administracijo o oblikovanju skupne prihodnosti s podobno mislečimi državami. Gebhard je 15 let deloval tudi na visokih položajih v ameriški administraciji kot svetovalec obrambnih ministrov Donalda Rumsfelda in že omenjenega Cohena. Z njim smo se pogovarjali v Washingtonu na sedežu Atlantskega sveta.
Glede na to, da bo izvoljeni predsednik Donald Trump, kot obljublja, napravil Ameriko "spet veliko", me zanima, kako bi ocenili zapuščino odhajajočega predsednika Baracka Obame?
"Predsednik Obama nedvomno za seboj pušča pomembno zapuščino, še zlasti v domači politiki ZDA. Dostopna zdravstvena oskrba (tako imenovani Obamacare, op. p.) je nedvomno pomemben dosežek. Sprva odločno nasprotovanje mnogih Američanov zdravstveni reformi se je sčasoma prelevilo v razmišljanje o tem, kaj je treba na tem področju ustrezno spremeniti. Ljudje so kmalu spoznali, da ni prav, da je več deset milijonov Američanov odrezanih od zdravstvene oskrbe. Seveda še vedno obstajajo odprta vprašanja v zvezi s to zakonodajo, ki jih je treba še urediti. Nadalje menim, da je kljub 30-letni krepitvi ameriško-evropskih odnosov treba posvetiti večjo pozornost našim odnosom na Pacifiku. To je območje, kjer je predsednik Obama imel pomemben vpliv. Jedrski dogovor z Iranom je bil zahteven zalogaj. Strinjam se z generalom Jamesom Mattisom, kandidatom za novega obrambnega ministra, da ne glede na to, kako smo prepričani, da Islamska država predstavlja velik problem, je še vedno velik problem Iran. To je država z več deset milijoni prebivalcev, kjer je veliko tehnološkega znanja, veliko virov z ogromno tehnološko podlago. Iran po moji oceni predstavlja na daljši rok velik strateški izziv. Dogovor z Iranom ima seveda svoje pomanjkljivosti, vendar je veliko bolje, da imamo ta dogovor, kot da ga ne bi imeli. Ocenjujem, da bi bil velik korak nazaj, če bi ZDA ta dogovor razveljavile ali spodkopale. Pomemben korak je bil storjen tudi v odnosu s Kubo glede priseljevanja. Morda na drugih koncih sveta to ne predstavlja takšnega dosežka, kot se zdi nam. Toda naša politika glede priseljevanja s Kube ni bila uspešna, zato mislim, da je bilo zelo pomembno, da se je marsikaj na tem področju spremenilo."
Omenili ste zdravstveno reformo. Kako razumete odločitev številnih ameriških volivcev brez ustreznega zdravstvenega zavarovanja za Donalda Trumpa, ki je zdravstveno reformo označil za katastrofo? Kakšne prednosti bo zanje prinesla izvolitev republikanskega kandidata?
"Ne vem, kaj bo sprememba pomenila za ljudi na področju zdravstva. Je pa to nadvse zanimiva situacija in jo lahko primerjamo z britansko odločitvijo za odhod iz Evropske unije, tako imenovani brexit. Tudi v Združenem kraljestvu so mnogi ljudje, ki so večinsko podprli brexit, pozneje ugotovili, da so glasovali proti svojim lastnim ekonomskim interesom. Vendar če pogledate zelo pozorno, kdo so ljudje, ki imajo koristi od zdravstvene reforme v ZDA, boste ugotovili, da se ti niso zelo poglobili v svoje glasovanje za Trumpa. Zanj so mnogi glasovali zaradi nekaterih bolj zapletenih oziroma veliko globljih vprašanj. V tej ogromni skupini ljudi so številni, ki niso glasovali 25 let. Ti volivci niso imeli nobenih koristi od globalizacije, zaradi česar so se jim vsa ta leta nižali dohodki. Tukaj v Washingtonu živimo v krasnem milnem mehurčku, vsi uživamo sadove globalizacije, toda mnogi te sreče nimajo. Prekvalificiranje oziroma prešolanje za ljudi, ki jim je globalizacija odnesla delovna mesta, ni ravno prijetna rešitev. Ne morejo vsi popravljati klimatskih naprav, da bi preživeli. Ali bo znal Trump pomagati tem ljudem, ki so ga podprli, ker so se znašli na robu, ni jasno. Če se vrnem k primerjavi med brexitom in ameriškimi volitvami, se spomnimo, da to ni bilo prvo protiglobalizacijsko glasovanje prikrajšanih volivcev. Spomnimo se prvih protiglobalizacijskih procesov izpred 15 let v Franciji."
Trump je minuli teden hkrati s predstavitvijo kandidata za obrambnega ministra Jamesa Mattisa napovedal spremembe, "kakršnih še nismo videli". Kaj se lahko pod sloganom "America first" (Najprej Amerika) spremeni v odnosih z Evropo?
"Izvoljeni predsednik nedvomno govori zelo neposredno. Menim, da bo pravi trenutek za to vprašanje nastopil tisti hip, ko bo uradno zasedel položaj in ko bo njegova ekipa tudi uradno imenovana. Tedaj bodo na mestu vprašanja, kakšna bo politika na posameznih področjih. Seveda je v tem smislu nadvse pomembno, kdo je predsednik ZDA in kakšna osebnost je. Toda zmeraj je težko napovedovati, kako bodo te napovedi, ki jih slišimo v javnih nastopih, prenesene v realno življenje. Menim, da tudi bodoči predsednik sam tega ne ve. In težko si predstavljam, da kdorkoli ve, kakšne spremembe bo prinesla nova administracija. Negotovost, ki jo vidimo zdaj v Evropi, v EU in drugih evropskih državah, je razumljiva in predvidljiva. Zato ker so bile ZDA desetletja garancija za varnost v Evropi in je to omogočalo zanesljiv razvoj in investicije na drugih področjih. Zdaj pa investitorji ne morejo več biti povsem brezskrbni. Ko so ameriška zagotovila za varnost postala nekoliko manj trdna, se države zavarujejo, zaščitijo. Kaj to pomeni v Evropi? Ponekod to pomeni, da je treba biti bolj previden v dialogu z Rusijo. Druga rešitev, ki se ponudi, je okrepiti varnostne zmogljivosti EU. V vsakem primeru pa se je treba zaščititi. In v Evropi že vidite, kje in pred kom se je treba zaščititi na vzhodu. Denimo pred Kitajsko. Tudi takrat bo marsikdo pomislil, da bi bolj v rokavicah ravnal s Kitajsko. A tudi to je del zaščite. Morda se bo tak pristop nadaljeval ali pa bodo ljudje spoznali, da bodo ZDA ostale zavezane varnosti v Evropi in da bodo še naprej sodelovale, investirale v evropskih državah. Prepričan sem, da se ta del ameriške politike ne bo spremenil."
Toda prav gotovo lahko pričakujemo manj diplomatsko govorico v dialogu z evropskimi partnericami, sodeč po slišanem pred volitvami in zdaj že tudi po njih.
"Izvoljeni predsednik nedvomno uporablja preprosto govorico. Vendar sem skoraj prepričan, da lahko v nadaljevanju od njega pričakujemo manj novih odgovorov, kot bi jih lahko od koga drugega. Vedeti morate, da tega še ni počel. Doslej se še ni ukvarjal s politiko. In skoraj gotovo se ne bo spremenil v času vodenja države. Prepričan pa sem, da se bodo pojavila tudi prizadevanja po bolj umirjenih sporočilih."
Kandidatura generala Jamesa Mattisa za obrambnega ministra bo drugič v zgodovini terjala odobritev kongresa za imenovanje upokojenega vojaškega častnika na čelo Pentagona. Prvič in za zdaj zadnjič
je takšno odobritev dal kongres generalu Georgeu Marshallu med korejsko vojno. Menite, da je general Mattis iz takšnega testa kot Marshall, ki je bil tudi velik državnik in ga Evropa pomni po tako imenovanem Marshallovem planu, programu obnove po drugi svetovni vojni?
"Ne želim delati primerjave med dvema človekoma. Nisem sodeloval z generalom Marshallom, zato pa sem zelo tesno dve leti sodeloval z generalom Mattisom. Oba sva delovala v okviru obrambnega ministrstva, ko je bil gospod Mattis polkovnik in pozneje tudi brigadni general. Poznam ga zelo dobro. Je zelo natančen človek. In prepričan sem, da bo zelo močan obrambni minister. Menim, da je izbira generala Mattisa za to mesto zelo dobra odločitev. Je zelo izkušen in bo s svojim znanjem prinesel veliko dodano vrednost v tej situaciji. Kot sem povedal že v primeru novoizvoljenega predsednika, je osebnost na visoki politični funkciji vedno tista, ki pomembno zaznamuje politiko. In tako bo tudi pomembno, kakšno ekipo bo zbral okrog sebe Mattis."
Menite, da vzhodne članice Nata v Evropi delajo dovolj za kolektivno varnost? Kaj bi morale storiti?
"Oba obrambna ministra, s katerima sem sodeloval, sta se zavzemala, da je treba v okviru Nata storiti več. Moj pogled na to, kako bi morale evropske države izkazati večje prizadevanje, je dvig obrambnih izdatkov. Dva odstotka BDP za obrambo bi moral biti minimalni prispevek, ne maksimalni. Premnoge države članice zavezništva pa vidijo dogovorjena oziroma želena dva odstotka kot maksimalni cilj, ki ga je treba doseči. A ta dva odstotka sta prag. To je minimum, ki ga je treba izpolnjevati. Že pred tremi leti smo se pogovarjali isto o obrambnem načrtovanju in si belili glavo, ali bodo evropske države svoj prispevek ustrezno povečale. Sicer bodo nastopile drugačne težave. In te težave so danes tukaj, da ob tem, ko ZDA namenjajo obrambnim zadevam 3,5 odstotka BDP, investirajo dodatne milijarde za zaščito Evrope in naših evropskih zaveznic, ki niti slučajno ne dosegajo dveh odstotkov BDP pri obrambnih zadevah. To ne bo vzdržna zgodba na dolgi rok."
