Sanja Verovnik
Potem ko smo v Večeru pisali o zahtevah najemodajalcev, na katere so nas opozorili nepremičninski posredniki - med njimi so tudi precej nenavadne, od oddaje stanovanja izključno slovenskim državljanom do iskanja zgolj moških najemnikov, ker naj bi bolje skrbeli za red, pa tudi o primerih, ko morajo bodoči najemniki lastniku predložiti celo do dvanajst plačilnih list -, se je na družbenih omrežjih vsulo odzivov tako najemodajalcev kot najemnikov.
Jean se je na članek odzval z besedami: "Nenavadne zahteve? Meni se zdijo povsem logične. Tudi sam ne bi želel podnajemnika, ki mu vsak teden na obisk hodi deset 'čudnih' ljudi, si v stanovanje brez vprašanja vlači živali, ki vse popraskajo, ali pa kadi. Po 22. uri velja nočni mir in brez zadržkov pokličem policijo, če ima kdo obiske in se glasno smejijo, saj moram ob šestih zjutraj v službo." Marko je delil izkušnjo svoje matere, ki je nekaj časa oddajala stanovanje: "Devet let smo imeli vzornega podnajemnika (zanj je plačevalo podjetje) in tudi ob izselitvi so vse uredili, kot je treba. Nato pa kakšni dve ali tri leta občasno, kdor je pač prišel. Popolnoma razumem vsakega, ki je pri oddajanju previden."
"Najemodajalec sicer ne živi na istem naslovu, a nekako vedno ve, kdaj si kavč premaknil za tri centimetre ali odprl okno brez predhodne pisne vloge"
"Tujo lastnino je treba spoštovati"
Oglasila se je tudi Sandra, ki z družino živi v najetem stanovanju s precej pozitivno zgodbo: "Imamo čudovito najemodajalko. Mislim, da smo imeli veliko srečo. Mi in ona. Pri njej smo že četrto leto, dovolila je subvencijo, mucka in v vseh teh letih ni zvišala najemnine. Ona je zadovoljna z nami, mi pa z njo. Dovolila je tudi prijavo stalnega prebivališča."
Svoje izkušnje je dodala tudi Snežana: "Najemodajalec sicer ne živi na istem naslovu, a nekako vedno ve, kdaj si kavč premaknil za tri centimetre ali odprl okno brez predhodne pisne prošnje. Počutiš se kot doma, vendar ne preveč. Ob izselitvi moraš stanovanje vrniti v boljšem stanju, kot je bilo ob vselitvi, po možnosti še nekoliko bolj urejeno. Če kaj poškoduješ, plačaš. Če ničesar ne poškoduješ, pa plačaš, ker bi lahko."
Kar nekaj bralcev je izrazilo podobno stališče, ki se glasi: "Moje stanovanje, moja pravila." Bralka Petra je zapisala, da o tem, kakšne zahteve imajo najemodajalci, ne bi smela odločati država: "Ali je država kaj prispevala, ko smo kupili stanovanje? Ne. Raje naj kaznujejo občine, ki imajo v lasti stanovanja, pa jih ne vzdržujejo, zato propadajo in jih ne dajejo v najem. Takih je ogromno, že v zagorski občini."
Nataša je na vprašanje, zakaj vse bolj ostre zahteve najemodajalcev, odgovorila: "Ker v nekaj vložiš ogromno denarja in ti lahko najemniki to uničijo v enem letu, in še bi lahko naštevala. Naše podjetje se ukvarja s čiščenjem in marsikaj vidimo, zato je včasih škoda besed. Lastniki so ostali brez vseh prijemov glede svojih nepremičnin. Več pravic imajo najemniki: ne plačujejo, uničujejo, na koncu pa jih ne moreš niti izseliti. Ker ni ustrezne pravne podlage, si lastniki postavljajo lastne varovalke. Država bi to morala pravno urediti."
Tudi Franjo je bil jasen: "Moje stanovanje, moji pogoji. Komu ustrezajo, sklene najemno pogodbo, komu ne, pa išče naprej. Kaj se sploh čudite? Pojdite si pogledat, kakšno 'štalo' nekateri pustijo za seboj, ko zapustijo najemniško stanovanje. Ne živimo v socializmu, da je vse naše. Tujo lastnino je treba spoštovati."
"Nakup stanovanja je posel in ne socialna ustanova"
Danijel je opozoril: "Ko bomo najemodajalci bolje zaščiteni z zakonodajo, takšnih pogojev ne bo. Ali res mislite, da ljudje iz ljubega miru postavljajo zahteve? Največ težav sem imel z najemniki iz južnega dela nekdanje skupne države, medtem ko s študenti do zdaj nisem imel niti ene težave. Zato bo moj pogoj v oglasu vedno: oddam le študentom!" Tudi Jelena meni, da vse strožje zahteve najemodajalcev izvirajo iz slabih izkušenj z nekaterimi najemniki: "Ceno pa na koncu plačujemo vsi. Nujno bo treba spremeniti oziroma dopolniti zakonodajo in nehati ščititi izključno najemnike. Tako najemodajalec kot najemnik morata biti enako odgovorna." Samo je dodal, da je treba na nakup stanovanja kot naložbo gledati kot na posel, ne kot na socialno ustanovo. "Vsak si želi, da posel dobro teče in da se vložen denar čim prej povrne. Vsi, ki menite, da so investitorji socialna ustanova, ste v zmoti," je poudaril.
Drugačnega mnenja je Milan: "Stanovanja, ki so bila prvotno zgrajena za bivanje družin, ne bi smela postati poslovna priložnost. Kdor želi iz tega ustvarjati dobiček, naj vzame kredit in zgradi hotel. Država bi morala ustanoviti lastno agencijo, ki bi imela večji nadzor nad trgom profitnih najemnih stanovanj. Brez prisotnosti države, brez regulacije in brez enotnih standardov, ki jih zdaj določa vsak po svoje in po svoji ceni, se žal dogajajo hude krivice na obeh straneh. Rezultat so obupna stiska, jeza in cene, ki rastejo v nebo." Bralka Valerija razmišlja s še več zadržki. Po njenem mnenju nihče ne bi smel imeti v lasti dveh stanovanj, saj v obeh hkrati preprosto ni mogoče živeti: "Če bi veljale omejitve, bi lahko vsak prišel do svojega doma, ne pa da nekateri 'grabežljivci' pričakujejo, da jim bodo drugi odplačevali kredite. Na koncu pa gremo itak vsi v jamo brez vsega."
"Če bi veljale omejitve, bi lahko vsak prišel do svojega doma, ne pa da nekateri grabežljivci pričakujejo, da jim bodo drugi odplačevali kredite. Na koncu pa gremo itak vsi v jamo brez vsega"
"Zakon bo treba urediti!"
Kar nekaj bralcev je menilo, da so vse večje zahteve najemodajalcev predvsem posledica neurejene zakonodaje. Valerija opozarja, da je za vedno bolj nemogoče pogoje kriva država, ker zakonov ne uredi in najemodajalcev ne zaščiti: "Če imaš v stanovanju samohranilko z otrokom, jo je skoraj nemogoče izseliti, tudi ob neplačevanju najemnine ali povzročanju škode. To govorim kot najemnica. Takšni primeri povzročajo krivico in težave na obeh straneh, posledično pa smo vsi prikrajšani."
Tamara je bila neposredna: "Zakon bo treba urediti. A žal to ni zimski regres, s katerim bi se nabiralo volivce." Še bolj odločen je bil Stane: "Država bi morala zakonsko omejiti zgornjo mejo zasebnih najemnin. Ne pa, da se stanovanje s 35 kvadratnimi metri uporabne površine v Štepanjskem naselju ali Fužinah oddaja že za 600 evrov, ob tem pa se zahtevata še dve mesečni varščini. Glede na osebne dohodke bi morala biti najemnina za takšno stanovanje okoli 250 evrov, za družinsko stanovanje velikosti 60 do 70 kvadratnih metrov pa največ 400 evrov. Tako pa država dejansko podpira izkoriščanje in bogatenje na račun stiske ljudi."
Dodal je še, da so številna stanovanja, ki se oddajajo za zelo visok denar, povsem neprimerna za bivanje: "Pogosto so vlažna in popolnoma neopremljena. To se seveda ne bo spremenilo, čeprav bi se lahko hitro in enostavno, tudi zato, ker stanovanja oddajajo številni politiki ter njihovi strankarski kolegi in kolegice."
