Srečko Klapš
Slavko Vinčić, nekdanji nogometni sodnik in podjetnik ter direktor podjetja Latro Mont, je v pogovoru z novinarko Marušo Andrinek Kerec odprl drugi dan kongresa Združenja Manager v Portorožu. Spomnimo, da je Slavko Vinčić postal prvi Slovenec in šele 23. sodnik v zgodovini, ki mu je FIFA zaupala sojenje finala svetovnega prvenstva. Po odličnem sojenju finala, v katerem sta se pomerili Argentina in Španija, ga je Mednarodni inštitut za nogometno zgodovino in statistiko razglasil za najboljšega sodnika prvenstva. Teden dni pozneje pa je piščalko odložil in tako sodniško kariero sklenil na vrhu.
O Messiju in Ronaldu
V uvodu je dejal, da mu bolj kot čaj prija jutranja kava, po kateri pa ni posegal pred sojenji, saj je bilo na stadionih po svetu dovolj adrenalina. Na vprašanje, kdo mu je ljubši, Lionel Messi ali Cristiano Ronaldo, se je pošalil, da je za sodnika bolje, da jima ne piska, ker z eno ali drugo odločitvijo izgubi pol občinstva. O sojenju v finalu svetovnega prvenstva v nogometu danes z distance pravi, da je to bila zanj velika čast ter da je v to finale zlil izkušnje celotne kariere od slovenskih nogometnih zelenic, evropskih tekem in finala lige prvakov, do svetovnega prvenstva. "Čutil sem veliko odgovornost, saj ni bilo več popravnega izpita, šlo je za ultimativno tekmo, po kateri me bodo sodili in si me bodo zapomnili. Velika čast je bila na najvišji mogoči sodniški ravni zastopati našo državo, sodniško organizacijo, zvezo nogometnih sodnikov Slovenije ..."
"Najtežji rdeči karton je takrat, ko storiš napako"
Na vprašanje, ali je imel pred tekmami, ki jih je sodil, kakšne rituale, kot nekdanji vrhunski košarkar lige NBA Goran Dragič, ki si je najprej zavezal levo supergo, je Vinčić odgovoril, da se je na vse tekme pripravljal po ustaljeni rutini, kajti če bi počel kaj drugače pred odmevnimi tekmami, bi se hitro lahko ujel v mrežo pretiranega razmišljanja. "Nisem imel nobenih ritualov, ampak veliko rutinskih opravil, kot so priprava na tekmo, analiza igralcev in njihovega sloga igre, pogovori s pomočniki ter razdelitev odgovornosti. Na dan tekme je bilo vse določeno, od kosila ob natančno določeni uri do omenjenih pogovorov in analiz ter prvega žvižga."
Kavč selektorji ga ne motijo
S tem, da je po vsaki tekmi v Sloveniji dva milijona "sodnikov" in kavč selektorjev, Vinčić nima problemov, saj meni, da je prav to čar športa in nogometa, kjer so prisotna tudi čustva, ki jih nogometni privrženci izražajo. Na vprašanje, kateri je najtežji podeljen rdeči karton v karieri, odgovarja, da je najtežji takrat, ko storiš napako. Težke odločitve so tudi kazenski streli, ki imajo vpliv na potek in izid nogometne tekme. "Za najtežje odločitve v sojenju je treba biti natreniran, da ne razmišljaš o posledicah, ampak da vedno presodiš oziroma odločiš, ali gre za pravilno ali za nepravilno odločitev." Na poizvedovanje voditeljice, ali o katerem nogometnem zvezdniku ve kaj, česar ne sme javno povedati, je Vinčić odgovoril, da se na igriščih ogromno dogaja, veliko tudi slišiš in doživiš, a da je del profesionalnosti tudi zaupnost, tako da je za to, kar se zgodi na igrišču, najbolje, da tam tudi ostane: "Glede zvezdnikov, ki jih spremljamo po televiziji, pa lahko rečem, da so bolj normalni, kot bi si mislili."
Kljub tehnologiji mora človek prevzeti odgovornost
Slavko Vinčić je menedžerjem pojasnil še, koliko umetne inteligence je danes v nogometu: "Tehnologija je prisotna že nekaj časa, od slušalk in video analiz do možnosti sodniškega video pregleda, tehnologije, ki natančno pokaže, ali je žoga s celotnim obsegom prečkala črto na golu. Imamo celo avtomatizirano javljanje prepovednega položaja. Če je ta manjši od deset centimetrov, dobi sodnik pomočnik signal, naj takoj dvigne zastavico, če gre za le nekaj centimetrov pa signal, da pušča igro do morebitnega razsojanja VAR-a. Kljub tehnologiji, ki nam veliko pomaga, pa je končna odločitev v domeni človeka – sodnika, ki mora prevzeti odgovornost." Vinčić še meni, da je enako v podjetjih, kjer bo umetna inteligenca hitreje analizirala veliko podatkov in posodobila ter pohitrila procese, a na koncu bodo morali menedžerji sprejeti odločitev in odgovornost za poslovanje podjetij.
