Že kar nekaj dni nam vroči dnevi pritiskajo na možgane in suha usta blažimo z obilico vode, da ostajamo primerno hidrirani. Otroci se brezskrbno igrajo s prijatelji in si nabirajo moči za novo šolsko leto. Če nas še čaka dopust, pakiramo, v pričakovanju sanjarimo, kako bomo jedli obilen hotelski zajtrk pod senčnikom, ob plaži srkali kavo ali lizali sladoled. Morda se bomo avgusta odpravili še v gore.
Tako nekako je videti življenje človeka, ki živi v miru. Toda ni povsod tako. Palestinke in Palestinci živijo v peklu.
Mi, ki za zdaj še živimo v miru, si težko predstavljamo grozote vojn, ki hrumijo po svetu. Zakaj vojne v Afriki, Ukrajini, etnično čiščenje v Palestini in genocid v Gazi? Nasilne sile pustošijo po vsem Bližnjem vhodu, celo po Iranu.
Kako si lahko kdorkoli vzame pravico, da ubija, da prepreči dostavo hrane že tako od lakote umirajočim ljudem? Kako si lahko kdo jemlje pravico, da prepove dostavo zdravil in preostalih medicinskih pripomočkov za bolne otroke, bolnike, ranjence in starce? Kako dolgo se bodo morale palestinske družine peš ali, v najboljšem primeru, na oslovskih vpregah seliti iz šotorov v šotore ali pod ruševine namesto v svoje domove? Nihče ne ve!
Letala in uničujoči tanki kar ne nehajo hrumeti. Ostrostrelci se naslajajo ob pobitih nedolžnih in shiranih, ki prihajajo v past, ko upajo na košček kruha ali kapljico pitne vode. Vzporedno z Gazo bijejo bitko za obstoj tudi Palestinci na Zahodnem bregu, kjer nezakoniti judovski priseljenci izganjajo palestinske družine iz svojih domov, da jih lahko uničijo ali zasedejo. Podirajo jim nasade oljk, mandljevcev, pomaranč, fig, napadajo palestinske kmete in pobijajo njihovo živino, samo da si prisvojijo njihovo zemljo. Vse to počnejo s pomočjo izraelske vojske, ki ščiti te podivjane divjake. Na tisoče Palestincev je v izraelskih zaporih, mučenih, razčlovečenih.
Upam, da večina pozna zgodovino in ve, kako je prišlo do države Izrael in da teror in apartheid nad Palestinci trajata od samega začetka te umetne tvorbe, skoraj 80 let. Skozi vsa ta leta si državljani Izraela prisvajajo palestinsko zemljo, ne da bi jim kdorkoli skrivil las. Stotine resolucij OZN je bilo sprejetih v prid pravičnosti za palestinski narod. Poskusov za dosego miru in končanje apartheida je bilo že nešteto, a za državo Izrael pač ni resolucij, ni mednarodnih pravnih aktov, ni možnih sporazumov in ni človečnosti.
Vsa hudodelstva, ki jih izvaja Izrael, širi še na druge bližnjevzhodne države, genocid nad Palestinci_kami pa tako ali tako govori sam zase z milijoni žalostnih zgodb in posnetkov, ki si jih lahko ogledamo z enim klikom. Vsem na očeh je, da Izrael vodi sionistično pohlepno mišljenje, da so od boga poklican narod, ki je nad vsemi nami, navadnimi Zemljani oziroma govorečimi živalmi, zato lahko počnejo, kar se jim zahoče.
Ljudje, ki so v obdobju nacizma in fašizma marsikaj pretrpeli, počnejo takšne grozote drugemu narodu. Seveda svojo moč črpajo iz zavezništva velikih sil, ki jim kolonizacija tujih ozemelj in izkoriščanje naravnih bogastev ter delovne sile nikoli nista bila tuja.
Brezsramni kapitalizem razteza svoje za dobički pohlepne lovke na tuja ozemlja. Ni jim mar za okolje, ni jim mar za blagostanje državljanov, važna sta oblast in profit, ki sega v nebo. Račun plačujemo delovni ljudje. Kazalec izkoriščanja je zadnja zahteva Nata, da bi njegove članice plačevale pet odstotkov BDP, da bodo lahko orožarske industrije ustvarile še več multimilijonarjev in z vsakim nabojem ubile več ljudi ... Vse to potrjuje genocid v s krvjo prepojeni Palestini, ki mu ni videti konca.
Še vedno veljajo dvojna merila za obsodbe zločinov, jasen dokaz za to je zadnje odločanje Evropskega parlamenta o sankcijah, namenjenih Izraelu.
Poročila visoke predstavnice in poročevalke ZN, spoštovane gospe Francesce Albanese, o stanju človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih oziroma genocidu in z njim povezani ekonomiji v iskanju enormnih dobičkov bi nas morala kot družbo strezniti.
Evropa je padla na izpitu iz človečnosti, resnice in ukrepov, ki bi jih morala zagovarjati v imenu mednarodnega prava in človekovih pravic. Kapital nas hoče utišati in zaslepiti, ampak "normalen svet" je že sprevidel njegove namere. Neresnice, zločini in dvojna morala večine politikov nam ne smejo vzeti volje do boja. Še naprej moramo opozarjati in pritiskati na odgovorne. Če odgovorni nočejo ustaviti bombardiranja, kraje zemlje, ubijanja otrok, nedolžnih civilistov, novinarjev, zdravnikov in humanitarnih delavcev, jih moramo pač mi.
Zato zahtevamo, da se Slovenija pridruži tistim državam, ki bodo naredile prave korake k obsodbi zločinov nad Palestinci_kami, pa tudi drugimi žrtvami na Bližnjem vzhodu.
Naj bo že enkrat za vselej konec zatiskanju oči pred genocidom in pogubno politiko, ki cel svet vleče v neslutene posledice suženjstva.
Darinka Abder Rahim, Ruše
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
