(PISMO BRALCA) ZDA in Izrael potiskajo svet v kaos, mi pa krivimo Iran?

DR
09.04.2026 05:00

Če bi sam bil na mestu Fajonove, bi ob spoznanju, da mi je posel ušel iz rok, da sem z njim iztiril iz načelnosti in doslednosti, zavoljo bodisi lastne nepazljivosti bodisi pritiskov z vrha, odstopil s položaja.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Mzez

"Iranska brezbrižnost do držav, ki nikoli niso bile vpletene v ta spor, ne vpliva samo na obrestne mere hipotekarnih kreditov in na cene bencina ter na življenjske stroške v Združenem kraljestvu in mnogo drugih državah po svetu, ampak vpliva na našo svetovno gospodarsko varnost," je dejala britanska zunanja ministrica Yvette Cooper na nedavnem videosrečanju predstavnikov več kot 40 držav o usodi Hormuške ožine. Bila je njegova pobudnica. Kako licemerje! Kako zavržno zvenijo te besede ob dejstvu, da vojne, ki je privedla do otežene in hudo tvegane plovbe skozi omenjeno ožino, ni sprožil Iran, ampak sta to storila zahodna zaveznika, ZDA in Izrael. Kako si je mogoče pred tem še vedno zatiskati oči. Iranu očitati brezbrižnost do držav, ki da nikoli niso bile vpletene v ta spor. Referira seveda na nas Evropejce in na Azijce, saj takoj po Iranu kot žrtvi agresije, ki že plačuje visok krvni davek in mu vse manj uravnovešeni Trump grozi s "pokončanjem v eni sami noči" - a smo vse bližje jedrskemu udaru? -  najbolj trpimo posledice te vojne na naše energetske, finančne, gospodarske, socialne in tudi varnostne bilance. Toda ne drži, da se nismo vpletli v ta spor. Vpletli smo se v trenutku, ko te agresije nismo obsodili ali smo jo nekateri celo odobravali, ko smo se nanjo odzvali. Ravnali smo diametralno nasprotno kot ob ruski agresiji na Ukrajino, čeprav je bila to povsem enaka kršitev mednarodnega in humanitarnega prava ter Ustanovne listine OZN. Takrat so nam besede obsodbe, izključevanja in kaznovanja agresorja tekle kot po maslu.

Na tem videosrečanju je bila tudi naša zunanja ministrica Tanja Fajon. Med previdnejšimi glede pripravljenosti prispevati k zagotavljanju varnosti v zoženi ožini – domnevamo lahko, da samo z napotitvijo za to usposobljenih pomorskih sil, ki bi postale seveda dodatne tarče iranskega gneva in odpora?! – je po sestanku dejala, da so se kolegice in kolegi strinjali o nujnosti usklajene diplomacije. Seveda, po diplomatskih poteh, hvala Bogu! Toda problema nihče ni naslovil tako, kot bi preprost državljan, bodisi evropske bodisi azijske celine, ki najbolj čuti posledice te drame, pričakoval, in sicer, kot je pri nas doma povsem jasno spregovorila koalicijska Levica: "Naj ZDA in Izrael prenehajo vojno, ki so jo začeli, pa bo morska pot ponovno odprta, kot je bila pred napadom." Sherlock Holmes bi pri tem dejal: "Elementary, my dear Watson."

Na to stališče bi se morala postaviti  tudi naša ministrica, zlasti po tem, ko je že bila ob napadu 18. marca kritična do ZDA in Izraela – nerazumno, žal, še bolj do Irana, ker je vračal udarce, in je zavoljo tega poklicala na zagovor njegovo veleposlanico, ne pa pandana agresorjev – a vendar, vztrajati bi morala pri tem, da bi vsi udeleženke in udeleženci videosrečanja v en glas zahtevali, ali vsaj pozvali, moledovali, ponižno prosili Trumpa in Netanjahuja, da naj končata agresijo! Za zdaj je edino Španija, preko svojega premiera Pedra Sancheza, v tem smislu pokazala, da ima "jajca"!

Če bi sam bil na mestu Fajonove, bi ob spoznanju, da mi je posel ušel iz rok, da sem z njim iztiril iz načelnosti in doslednosti, kar je zakričalo zlasti ob začetku izraelskega pobijanja Palestincev v Gazi, zavoljo bodisi lastne nepazljivosti bodisi pritiskov z vrha, odstopil s položaja. Toda recimo, da ima ministrica tršo kožo in da je nekoliko zadihala ter se okrepčala z relativno uspešnim predsedovanjem RS Varnostnemu svetu Združenih narodov, a zadnji vzdihljaji Golobovega mandata so jo znova postavili pred hude preizkušnje, pred katerimi bi moja malenkost zagotovo dvignila roke. Sporočil bi predsedniku vlade: "Tokrat pa se res ne grem več!" Omenil sem že nespodobno povabilo iranske ambasadorke na zagovor, še hujši pa je bil vladni oziroma Svobodin ne ministričinemu predlogu, da bi se Slovenija pridružila tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu zaradi genocida nad Palestinci, kar se je obljubljalo že skoraj pol leta prej. Nenazadnje pa tudi besedne akrobacije na omenjenem videosrečanju glede usode Hormuške ožine in znova nekoherentno strinjanje s kazalcem, ki ga je britanska kolegica usmerila v Iran, da bi se le izognili mrkemu pogledu in divjaškim grožnjam ameriškega despota, prvega krivca za ves ta kaos, na naš račun. Skušal bi si vsaj delno povrniti obraz oziroma oditi z dvignjeno glavo.

Aurelio Juri, Koper

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta