"Vlado Republike Slovenije pozivamo k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja." Še pomnite, tovariši?... Ups, dame in gospodje?
Osemnajst podpisnic in podpisnikov, med njimi dva nekdanja predsednika republike, Milan Kučan in Danilo Türk, smo 8. junija 2022 pravkar ustoličeno novo, levosredinsko Golobovo vlado klicali k diskontinuiteti z zunanjo politiko prejšnje, Janševe, ki se je bila do ruske agresije postavila na stran zagovornikov razreševanja konflikta s čim tršim pristopom do agresorja oziroma s sankcijami na njegov račun in z oboroževanjem ukrajinskega odpora, vse do izgona ruskega okupatorja, ne da bi skušali razumeti vzroke agresije in ob tem dali prednost ter priložnost diplomaciji.
Zamenjali sta se vladi, a se diskontinuiteta ni zgodila. Na Mladiki je pooblastila in naloge Anžeta Logarja prevzela Tanja Fajon, a v slovenskem odnosu do vojne in do Ruske federacije se ni spremenilo nič. Ostali smo povsem zraven vernikov trde roke, ki so se dve leti kasneje, ob kadrovskih rošadah na vrhu Nata in EU, še bolj naježili.
Od 8. junija 2022 bodo kmalu mimo tri leta in pol. Kako je z vojno, vemo, z odzivi nanjo s strani Zahoda tudi, Kremlja nismo prepričali, naj odneha, na fronti ruske sile počasi, a vendarle napredujejo, posledice v krvi, solzah in ruševinah se kopičijo. A vera EU in Nata, da sta še vedno na pravi poti, ostaja neomajna.
To je potrdil tudi obisk našega predsednika vlade v Nemčiji. Dokaj narazen s kanclerjem Merzem pri vprašanju Palestine, genocida in odnosa do Izraela, povsem zlizana pri vojni v Ukrajini, odzivu na Rusijo in skupnem oboroževanju. Nič o Ukrajini brez Ukrajine in Evrope, meje se ne menjavajo s silo, dostopnost Nata ostane, s sankcijami, oboroževanjem Ukrajine in drugimi pritiski na Moskvo kar naprej! Slej ko prej bo Putin klonil!
Gre za držo, ki bo trknila ob besedi, ki jo bo na koncu iskanja gabaritov za sklenitev miru v Ukrajini imel ameriški predsednik Trump. Slednji dobro ve, da brez ukrajinske ozemeljske koncesije Rusiji – Krim in Donbas – ter opustitve želja Kijeva po članstvu v Natu mirovnega dogovora ne bo.
In tudi "koaliciji voljnih", ki naj bi s svojimi vojskami kar na ozemlju Ukrajine slednji jamčila varnost, tega koraka ne bo dovolil, ker bi pogajanja propadla. Realpolitik pač.
Ekskomuniciral Evrope seveda ne bo, a ji bo dovolil, da svoje na račun Rusije in mirovnega dogovora pove le toliko, da se izkašlja. Z njim se evropski zavezniki gotovo ne bodo sprli.
In kaj bo takrat izustil naš velepremier? Če bo seveda še jahal vlado?! Zamudil sem priložnost, da bi rekel kakšno manj in se držal bolj nazaj ter se tako izognil temu, da bi se sam zapisal kot Golob med evropskimi jastrebi. In takrat vas bomo vprašali, v čem je bila, v zvezi z Ukrajino, razlika z Janezom Janšo. Edina, da ste šli v Kijev za njim.
Madžarski kolega Orban je, če hočemo, vse prej kot načelen, a ve, kako se tem stvarem streže, kaj je in kaj ni v nacionalnem interesu. Že od začetka je detektiral razloge, okoliščine ter perspektive konflikta bolje kot drugi v Evropi, jasno sporočil, da Madžarske v morebitni neposredni konfrontaciji z Rusko federacijo ne bo, in se kot mirovnik prvi podal k Putinu, še pred Trumpom v drugem mandatu. Za zgražanja in zamere zaveznic ter Bruslja se ne meni in še vedno mirno hodi v Moskvo ter kremeljskemu vladarju sedaj ponuja celo Budimpešto za finalno fazo mirovnih pogajanj. Cenenim ruskim energentom se ne namerava odpovedati in prej kot drugi bo tudi povsem saniral dobro sosedstvo s prvo jedrsko velesilo. Pa naj me kdo prepriča, da tako početje ni prispevek k miru in varnosti v Evropi.
Aurelio Juri, Koper
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
