(PISMA BRALCEV) Mednarodno pravo zahteva dejanja, ne le besed

Dve leti po tem, ko je Južna Afrika na Meddržavnem sodišču vložila tožbo proti Izraelu, je slovenska vlada sprejela sramotno odločitev, da se ji ne pridruži. Kako so glasovali ministri, ostaja tajno. Javnost bi sicer morala biti o posameznih glasovih obveščena. Takšno glasovanje namreč ni zgolj tehnične narave, temveč kaže na temeljna načela, na katerih se politiki odločajo. Pridružitev tožbi bi bila pomemben signal, da je treba mednarodnopravne mehanizme spoštovati tudi v času, ko se mednarodni pravni red razkraja.

Za sprejetje odločitve, da se Slovenija tožbi ne pridruži, je vlada podala naslednje razloge: ogrozitev nacionalne varnosti zaradi odvisnosti od izraelske obrambe pred kibernetskimi napadi; zaradi vloge izraelskih organov v slovenskih humanitarnih akcijah v Gazi in pri reševanju Slovencev z Bližnjega vzhoda. Takšna argumentacija je zavajajoča.

V prvi vrsti takšno stališče kaže, da vlada pred državno suverenost postavlja druge interese. Pri tem se pojavlja vprašanje, o kakšni nacionalni varnosti govorimo, če je ta odvisna od države, ki izvaja genocid, apartheid, okupacijo in druga vojna hudodelstva. Če omenjeni argument drži, zakaj vlada v mandatu ni sprejela enega ukrepa, da bi na področju kibernetske varnosti zmanjšala odvisnost od države, ki je znana po nezakonitih množičnih nadzorih in obveščevalnih škandalih?

Zavajajoča je tudi trditev, da so razlog za nepridružitev humanitarne akcije. Humanitarna pomoč namreč nikoli ne more biti izgovor za politično neukrepanje. Nasprotno: kadar država sistematično onemogoča dostop do humanitarne pomoči – kar Izrael počne v Gazi – gre za kršitev mednarodnega humanitarnega prava. Dolžnost držav je, da v takšnih primerih zahtevajo odgovornost. Prav spoštovanje mednarodnega prava je namreč tisto, kar dolgoročno omogoča zaščito civilistov in dostop do humanitarne pomoči.

Ob zavrnitvi predloga pridružitve je vlada tudi zapisala, da bi pridružitev tožbi onemogočila reševanje slovenskih državljanov. Naj opomnimo, da so države EU, ki so se tožbi že pridružite, svoje državljane kljub temu uspešno evakuirale v času zadnjih napadov na Iran. Argument, da je varnost ljudi odvisna od popustljivosti do Izraela, je sicer dobro znan. Za zaprtimi vrati smo ga nenehno poslušali tudi v zvezi z evakuacijo palestinskih študentov, vpisanih na slovenske univerze. A vendar v času, ko se Slovenija ni pridružila tožbi, država – kljub številnim pozivom – iz Gaze ni evakuirala niti enega študenta.

Z odločitvijo, da se Slovenija tožbi ne bo pridružila, je država dokončno potrdila to, na kar smo v civilni družbi že ves čas opozarjali: da njihovim glasnim besedam dejanja, razen simboličnih, ne sledijo. Danes žal takšnih potez, kot so bili Golobovi udarci po govorniškem pultu v ZN, in govorov o spoštovanju mednarodnega prava ne moremo razumeti drugače kot zgolj kot politični performans.

Ko danes pogledamo ukrepe, h katerim smo pozivali vlado, h katerim so države pozivali Palestinci in mednarodni pravniki, vidimo:

• da je Slovenija priznala Palestino.

• da je razglasila Benjamina Netanjahuja za nezaželeno osebo.

• da je sicer uvedla vojaški embargo, a vendar s številnimi izjemami, med drugim tudi z nakupi izraelskih protiraketnih sistemov SPIKE in kibernetske tehnologije.

• da se ni pridružila tožbi Južne Afrike, kot so storile nekatere druge evropske države - Irska, Španija, Nizozemska, Belgija, Islandija.

• da ni uvedla prepovedi uvoza izdelkov iz nezakonitih izraelskih naselbin in izvoza vanje, kot je to storila Španija.

• da ni umaknila svojega veleposlanika v Izraelu, kot je naredila Španija.

• da ni evakuirala palestinskih študentov, ki so vpisani na slovenske univerze, kot je na primer naredila Italija.

• da se ni odzvala na kazensko ovadbo, ki so jo vložile številne organizacije, in s tem omogočila kazenskega pregona izraelskega političnega vrha na podlagi univerzalne jurisdikcije.

• ni preklicala dovoljenja izraelskemu letalskemu prevozniku Israir.

Razkorak med besedami in ukrepi ni le znak nenačelnosti. Je neukrepanje, ki vodi v soodgovornost in sokrivdo.

V današnjem svetu, kjer se uničevanje in pobijanje merita v dobičku in kjer mednarodni pravni red bliskovito razpada, je toliko bolj pomembno, da imajo politiki jasno strategijo, načelnost in pogum za odločitve, ki se upirajo uničevalnim politikam. Slovenska zunanja politika temu žal ni mogla slediti: ob koncu svojega mandata je ostala v veliki meri pri besedah, ki jih zaradi notranje razklanosti in drugih interesov ni zmogla in želela podpreti z dejanji.

Ob spremljanju brutalnega izraelsko-ameriškega pobijanja ljudi in uničevanja celotnih regij – brez posledic in s podporo številnih držav – se sprašujemo: ali je vse, kar je manj od tega, res dovolj?

Odgovor je ne. Zahtevamo več.

Barbara Vodopivec, Nada Pretnar in Eva Gračanin, Gibanje za pravice Palestincev