Pozimi in na začetku pomladi je ob dalj časa trajajočem suhem vremenu pogosto precej suho. Tudi letos je tako. Padavin je bilo bolj malo, pogosto je pihalo in tudi za ta čas precej toplo vreme je opravilo svoje. In zato so postali požari v naravi pogosti. Na srečo imamo dobro organizirano gasilsko službo in prostovoljce, ki reagirajo hitro in večinoma preprečijo večje požare.
Najbrž bi nas večina, vsaj takole na hitro, pričakovala, da bo hitreje zagorelo poleti, ko je vroče in je suša. Po eni strani je to res, a takrat je vse zeleno, zdaj pa so rastline še gole, suhe, ljudje pa marljivi. Sončno pomladno vreme nas dobesedno izbeza na plano k pospravljanju po vrtovih, poljih in k delu v gozdu. Kot nalašč pri tem nagrabimo kupe suhe trave, vmes so suhe veje, morda so te ostale od jesenskega ali zimskega spravila drv. In verjetno je v nas še vedno neka praprivlačnost ognja, ki nas nagovarja, da bi take kupe, ki so se nabrali pri čiščenju, zažgali. Da ogenj pospravi do konca. Nekakšna obsesija popolnega pospravljanja. Ogenj ne bo začel goreti sam, nekdo ga mora prižgati. Saj najbrž nismo serijski piromančki, ki bi potem izza vogala nestrpno gledali gasilce, kako se trudijo z ognjem, najbrž si marsikdo reče, pa saj ne bo nič, bom že pazil ... Najbrž se res ne zgodi pogosto, da nam uide, a če je bilo že ne vem kolikokrat povedano, da je pač suho in zato nevarno kuriti na prostem, bi najbrž le morali to sprejeti. Saj razumemo zagotovo, ampak kot pri marsikateri drugi stvari pač zamahnemo z roko rekoč, no, ja, saj bom pazil. Kot prehitro vozimo na območjih hitrostnih omejitev, češ, kaj pa pretiravajo s to počasno vožnjo, se mi mudi, ali ko zlijemo olje od cvrtja v straniščno školjko ali kar zadaj nekam za hišo, pa čeprav skoraj ne morem verjeti, da nismo že vsi kdaj slišali, da tako olje onesnažuje naravo, vodo …
Kar poglejte kdaj, ali kaj zraste tam, kjer ste zlili tako olje. Nekaj časa nič. Ampak mi smo pametnejši na vseh področjih, strokovne službe, ki jih za to tudi imamo, zapletajo in nam grenijo življenje - bomo že rešili po svoje. Le od kod taka prepričanost vase in ignoriranje marsikdaj res prepričljivih dejstev? Smo preleni, nestrpni - bi radi vsako stvar uredili še to sekundo? Kot pri embalaži morda, ki takoj po uporabi roma skozi avtomobilsko okno? Ali nas je res tako pokvarila informacijska doba, da pri vsaki stvari pričakujemo, da jo bomo rešili le s pritiskom na tipko enter? Upam, da ne.
Upam tudi, da bo manj gorelo in nas bo večina upoštevala opozorila te vrste. Če ne zaradi drugega, da ne bo smrdelo po dimu po naseljih ali pa po travnikih in poljih. Ogenj vedno ne prinese rešitve. Naj trava, veje strohnijo, pa še tistih nekaj tisočev mikroorganizmov v tleh ne bomo ubili.
