Petra Lesjak Tušek
Od nekdaj sem bila vozačica. Ne le, ker se nenehno vozim ali ker sem se od nekdaj morala voziti, ampak tudi vozačica v smislu pečata, ki sem ali pa smo ga sprva mi odtisnili drugim, nato pa so ga drugi odtisnili nam. Torej vozačica v kolektivni, ne le individualni identiteti, v posebni dimenziji umeščanja, ki zaznamuje na ne docela pojasnljiv način. Po eni strani te ta identiteta potiska ob in na rob, na katerem se stalno zavedaš svoje (ob)robnosti, deloma pa te vseeno naredi drugačnega, ločenega, odmikajočega od prevladujoče skupnosti, s katero skušaš uloviti korak. Kot neko stalno omejevanje, razhajanje, oddaljevanje, a tudi stalno približevanje.
Vozačica nisem bila le v osnovni šoli, takrat sem še pešačila. Tedaj so bili vozači hribovski otroci iz zakotnih zaselkov Črne na Koroškem, medtem ko smo mi, otroci naselja z imenom Rudarjevo, živeli v centralnih delih vasi, na peš razdalji do šole. Na sošolce, ki jih je pripeljal avtobus do šole s kmetij, potem ko so morali iz podružnice na višjo stopnjo v matično šolo, smo gledali precej zviška. Ker smo bili prepričani, da sami živimo v centru in smo prvorazredni. Takrat še nismo poznali in ne potrebovali drugih, širših umeščanj - le na podeželju smo razmejevali center in periferijo. In to je bilo dovolj za razlikovanja. Vse dokler nismo sami postali vozači, di(v)jaki iz Črne na Ravnah. Lovili smo jutranji avtobus za gimnazijo, ki se nam je, prišlekom, stalno izmikal že v časih, ko je bil javni prevoz še oblegan in si je bilo treba dober sedež v avtobusu izboriti, ne pa na postaji čakati, ali avtobus sploh pride. Na Ravnah so nas pričakali drugi prvorazredni.
In tako smo se leta vozili po znanje, ne povsem prepričani, kaj vse bi sploh želeli natovoriti v naše nahrbtnike. Na gimnazijo sem prišla vedoželjna, ne ravno razgledana, to ožino sem skušala širiti pozneje. A starša sta mi vseeno od nekdaj dajala (ra)zglede. Tudi onadva sta bila vozača. Bila sem še vrtčevski otrok, ko je moja mlada mama, ki je postala mama že ob izteku najstniške dobe, šla ob delu študirat na pravni faks v Maribor. Posadila me je v fička in mahnili sva jo na izpit. Vozila je dinamično - kot danes jaz. Še v avtu je na glas ponavljala snov in za vsak primer še na hodniku pred predavalnico. "Minervina sova razpre krila, ko pade mrak," mi je dopovedovala tik pred predavalnico, kjer sva trepetali pred izpitnimi vprašanji. Tako, po malem sicer, ne pretirano, ker je bilo jasno, da bo mama obvladala. Nisva se pripeljali v Maribor zato, da bi padla na izpitu. Mama se je naučila. Nenehno je izpisovala zamotane stavke iz debelih bukel in ponavljala izseke na glas, da se je zagotovo prijelo. Zdelo se mi je izjemno, da je mama, ki vozi modrega fička, tako modra. Res je, sem ji prikimavala in tuhtala o njeni sovi, ki jo razumem šele po tolikih letih, zdaj, ko sem kdaj že sama spoznala, da ključna spoznanja običajno pridejo prepozno.
Centralistična politika, centralistični pogledi - enodimenzionalni - so tako zakoreninjeni, da jih niti novodobno silovito neurje ne bi izruvalo.
