Jana Juvan
Strokovnjaki za zdravljenje raka želijo zdravljenje ginekoloških rakov skoncentrirati v Ljubljani in Mariboru, v regionalnih bolnišnicah pa bi pacientke skozi sistem vodili koordinatorji. Predlog odgovarja na problem, na katerega smo v Večeru že opozorili: ljudje z rakom nimajo enako varne in nadzorovane poti do diagnoze in zdravljenja.
Ko ženska izve, da ima ginekološkega raka, pogosto ne ve, kaj sledi in kdo bo prevzel njeno zdravljenje. Mednarodne raziskave kažejo, da kar 67 odstotkov pacientk ob postavljeni diagnozi ne ve, kje in kako bodo nadaljevale pot. Slovenska stroka želi to spremeniti: predlaga dva centra odličnosti za zdravljenje ginekoloških rakov, v Ljubljani in Mariboru, mrežo koordinatorjev in integrirane ambulante po regionalnih bolnišnicah ter natančno določeno pot bolnice od suma na raka do zdravljenja in vrnitve v vsakdanje življenje.
Novi sistem bi najprej preizkusili kot pilotni projekt. Predlog so strokovnjaki predstavili na posvetu Kako izboljšati obravnavo žensk z ginekološkimi raki v Sloveniji? – Od podatkov do sistemskih rešitev, ki ga je pred svetovnim dnevom ginekološke onkologije v državnem zboru pripravilo Združenje Europa Donna Slovenija.
Za ginekološkimi raki v Sloveniji vsako leto zboli okoli 700 žensk. Po podatkih, predstavljenih na posvetu, se Slovenija ob tem sooča s pomanjkanjem družinskih zdravnikov in specialistov, obravnava bolnic pa se med regijami razlikuje.
"Ne želimo centralizirati življenja bolnic"
Ena ključnih avtoric predloga je specialistka ginekologije in porodništva iz UKC Maribor dr. Maja Pakiž. Poudarja, da imamo v Sloveniji dobro znanje, sodobno zdravljenje in izkušene strokovnjake, vendar dobri povprečni rezultati še ne pomenijo, da je pot do zdravljenja za vsako žensko enako hitra in kakovostna.
"Ko obstaja sum na raka, mora biti jasno, kdo prevzame odgovornost za njeno pot in poskrbi, da zdravljenje poteka brez nepotrebnega čakanja in ponavljanja preiskav," opozarja.
Stroka torej predlaga dva centra odličnosti: v Ljubljani bi ga tvorila UKC Ljubljana in Onkološki inštitut Ljubljana, drugi pa bi bil v UKC Maribor. Povezana bi bila z regionalnimi bolnišnicami, kjer bi specializirani koordinatorji skrbeli, da se pacientka na poti med diagnostiko in zdravljenjem ne izgubi.
Odgovornost za načrtovanje poti, odločitve o zdravljenju in zahtevnejše zdravljenje bi bila tam, kjer so zbrani najbolj izkušeni strokovnjaki. Spremljanje po zdravljenju, dolgotrajno vzdrževalno zdravljenje, rehabilitacija, psihološka pomoč in druga oskrba pa bi bili čim bližje domu. "Ne želimo centralizirati življenja bolnic, ampak znanje in odgovornost," poudarja Pakiževa.
Ista bolezen, različni poti
Prav neurejene poti bolnikov z rakom so pereč problem, na katerega smo v Večeru opozorili že pred skoraj letom dni. Pokazali smo, da bolniki z rakom danes nimajo enako organizirane in nadzorovane poti do diagnoze in zdravljenja.
Če raka ali predrakavo spremembo odkrijejo v enem od organiziranih presejalnih programov, so določeni klinična pot, časovni roki in nadzor kakovosti. Povsem drugače je lahko, če bolnik simptome odkrije sam in v sistem vstopi prek osebnega zdravnika ali ginekologa. Takšna obravnava ni centralno nadzorovana, bolnik pa se lahko med napotnicami, preiskavami, specialisti in čakalnimi vrstami izgubi.
Razlika je zelo konkretna. Ženska, ki ji raka dojke odkrijejo v programu Dora, mora izvid mamografije dobiti v tednu dni, sledijo časovno opredeljene nadaljnje preiskave, konzilij in pregled pri kirurgu, v štirih tednih pa mora biti operirana. V Večeru smo na drugi strani opisali bolnico, pri kateri je ultrazvok potrdil sum na raka, potem ko je zatipala bulico in torej ni bila znotraj Dore, na mamografijo je nato morala čakati kar štiri mesece. Pri drugi bolnici sta zdravnika (osebni in ginekolog) vsak zase domnevala, da jo je naprej napotil drugi, zato je z že potrjenim rakom izgubila več mesecev.
Takšna neenakost odpira tudi vprašanje diskriminatorne obravnave bolnic in bolnikov: zakaj ima nekdo s sumom na enakega raka zagotovljene časovne roke, nadzorovano pot in posebej nadzorovane izvajalce, drugi pa ne? Tudi ministrstvo za zdravje nam je priznalo, da obravnava simptomatskih bolnikov ni centralno nadzorovana in je lahko različna.
Težava sicer ni omejena zgolj na raka dojk ali ginekološke rake. V programu Svit so denimo leta 2022 zaradi nedoseganja zahtevanih kazalnikov kakovosti izključili tri endoskopske centre in 13 zdravnikov. Ti pa lahko še naprej opravljajo preiskave bolnikom, ki sami odkrijejo kri v blatu in so na kolonoskopijo napoteni po običajni poti.
Danska iz 52 oddelkov v nekaj specializiranih centrov
Vendar vsaj pri ginekoloških rakih želi stroka zdaj prav takšne sistemske razlike zmanjšati. Za zgled postavlja Dansko. Tam so zdravljenje raka jajčnika iz 52 oddelkov postopoma usmerili v nekaj specializiranih centrov, določili jasne roke za obravnavo in začeli sistematično spremljati kakovost. Po reformi je po podatkih, predstavljenih na posvetu, umrljivost zaradi raka jajčnika upadala hitreje kot v drugih skandinavskih državah. Pakiževa zato poudarja, da na rezultate zdravljenja ne vplivajo samo zdravila in medicinski postopki, temveč tudi organizacija poti obravnave bolnice. Podobno meni vodja oddelka za ginekološko onkologijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana Sebastjan Merlo. "Koordinacija obravnave mora biti odgovornost sistema, ne breme bolnice. Vsaka ženska mora vedeti, kdo vodi njeno zdravljenje in na koga se lahko obrne."
Za ginekološkimi raki v Sloveniji vsako leto zboli okoli 700 žensk, obravnava bolnic pa se med regijami razlikuje
Internistični onkolog Erik Škof pa opozarja, da je pri sodobnem zdravljenju ključen čas. Vsi izvidi morajo biti multidisciplinarnemu ginekološkemu konziliju na voljo pravočasno, odgovornost za to pa ne sme biti pacientkina. Kot zgled je izpostavil že uveljavljene centre za bolezni dojk. Tudi pri ginekoloških rakih bi tako po njegovem prešli iz sistema "vsak po svoje" na sistemsko in celostno vodenje.
Najprej pilotni projekt, nato odločitev
Predlog ne pomeni, da bi novi sistem takoj uvedli po vsej državi. Stroka želi najprej pilotni projekt in konkretne slovenske podatke. Merili bi, koliko časa ženska potrebuje od suma do zdravljenja, kakovost oskrbe in izkušnjo bolnic, število nepotrebnih preiskav in stroške. Šele nato bi se odločili, kako sistem urediti dolgoročno.
Izvršna direktorica Europe Donne Slovenija Tanja Španić opozarja, da je zdravljenje danes razdrobljeno med številne centre, med drugim med 14 bolnišnic. "Predlagane rešitve so izvedljive, zato je čas, da nehamo samo govoriti, ampak začnemo delati in zapišemo ta pilotni projekt," je dejala.
Slovenija ima sicer tudi področja, kjer je organizirana pot pokazala rezultate. Pri programu Zora za zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb materničnega vratu je med evropsko uspešnejšimi državami. Precej slabše ji gre pri cepljenju proti HPV: po podatkih, ki jih je predstavila raziskovalka javnega zdravja Urška Košir, je precepljenost deklic pod 40 odstotki, dečkov pa pod 25 odstotki.
Toda sporočilo posveta je bilo predvsem organizacijsko: pacientka ne bi smela biti tista, ki mora sama ugotavljati, kam mora z izvidom, kdo jo bo zdravil in koliko časa lahko čaka. Kot je poudarila stroka, mora odgovornost za njeno pot prevzeti zdravstveni sistem.
Pobuda je bila posredovana na ministrstvo za zdravje, ki pa se do izziva še ni opredelilo.
